Zakaj ta čas oči upiramo prav v Škofjo Loko? Ker se tam na čisto konkretni ravni kaže, da so dogodki pred 80 leti usodno zaznamovali naš narod ne le v preteklosti, temveč »opredeljujejo našo sedanjost in nam sledijo v prihodnost«, kot so v vabilu zapisali prireditelji. To konkretnost ta čas najbolj otipljivo predstavljajo posmrtni ostanki 3.450 žrtev, jeseni 2022 izkopanih iz Jame pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu, ki so bili po več kot dvoletni »začasni« hrambi v garaži kočevskega komunalnega podjetja pred dobrim mesecem dni prepeljani v državno kostnico na pokopališču Lipica pri Škofji Loki.

Premestitev iz Kočevja, kjer je bil dostop do posmrtnih ostankov roških žrtev popolnoma onemogočen, v kostnico v Škofji Loki odpira prostor za pietetno zbiranje ob njih. In prav to se bo zgodilo v okviru dogodka, ki ga Muzejsko društvo Škofja Loka prireja 8. maja.

Molitev in pesem ob pobitih iz Kočevskega roga

Premestitev posmrtnih ostankov, ki so jo izvedli pristojni z ministrstva za obrambo, je bila v javnosti, zlasti pa med svojci in organizacijami, ki jih predstavljajo, pospremljena s kritičnimi presojami, da gre le za novo selitev brez jasnih jamstev, da bodo posmrtni ostanki kmalu trajno pokopani tam, kjer si želijo svojci – torej v prestolnici demokratične slovenske države. Po drugi strani pa je res, da premestitev iz Kočevja, kjer je bil dostop do posmrtnih ostankov popolnoma onemogočen, v kostnico v Škofji Loki odpira prostor za pietetno zbiranje ob njih. In prav to se bo zgodilo v okviru dogodka, ki ga Muzejsko društvo Škofja Loka prireja 8. maja.

Blagoslov kostnice v Lipici leta 2017. FOTO: Tatjana Splichal

Prvi del Blaznikovega večera se bo namreč odvil ob državni kostnici na pokopališču Lipica. Zbrani se bodo ob 18. uri poklonili žrtvam s polaganjem cvetja in prižiganjem sveč, sledila bosta pričevanje in pesem (Nada Trpin) ter branje pesnitve Maša za vstajenje Slovencev. Pesnitev je nastala kot odmev na Veliko črno mašo za pobite Slovence, ki jo je leta 1949 v Buenos Airesu izdal Škofjeločan dr. Tine Debeljak in je odzven osmih desetletij slovenske zgodovine; bral jo bo njen pisec, pesnik in publicist Tone Rode.

Tone Rode. FOTO: Tatjana Splichal

Kako razgraditi goro krivic in trpljenja, kako zbližati razdvojeni in ranjeni narod, kakšna je pot sprave in odpuščanja?

Kaj se nam je zgodilo pred osmimi desetletji?

Blaznikov večer se bo ob 19. uri nadaljeval v Sokolskem domu Škofja Loka s premislekom ob vprašanjih: kaj se (nam) je pravzaprav zgodilo pred osmimi desetletji in kaj se (nam) dogaja danes; kako razgraditi goro krivic in trpljenja, kako zbližati razdvojeni in ranjeni narod, kakšna je pot sprave in odpuščanja?

Ta in še številna druga vprašanja namreč odpira dokumentarni film 3450 – Bratomor v Jami pod Macesnovo gorico, ki predstavlja zgodbo slovenskih vojnih ujetnikov, umorjenih v začetku junija 1945. Govori o njihovi poti v smrt ter o skrivanju in odkrivanju resnice o zločinu. Osrednji protagonisti filma so Jama pod Macesnovo gorico, v njej najdene žrtve in raziskovalna ekipa, ki je v letu 2022 izkopala 3.450 umorjenih v najhujšem bratomoru v slovenski zgodovini. Film bo v Škofji Loki po ogledu predstavil scenarist in režiser dr. Jože Dežman, predsednik Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč.

Dr. Jože Dežman. FOTO: Tatjana Splichal

Sledil bo pogovor z gosti različnih strok: zbrani bodo prisluhnili besedam psihologinje, izredne profesorice za zakonsko in družinsko terapijo dr. Katarine Lie Kompan Erzar, teologa, filozofa, psihoanalitik in pedagoga prof. dr. Tomaža Erzarja ter profesorja zgodovine mag. Jurija Pavla Emeršiča (pogovor bo vodil Blaž Karlin).

Vsi trije govorci so v javni prostor že večkrat prinašali tehtne premisleke o tem, kaj se nam je zgodilo pred 80 leti in kako se izviti iz tega še vedno hromečega primeža. Spomnimo na kakšno njihovo misel.

Izkušnje nam kažejo, da so svoboda, sočutje in olajšanje samo tam, kjer nehamo čakati na druge, si upamo iti skozi bolečino in krivico ter vzamemo svoje življenje v svoje roke.

»Obrnite se v svoje srce«

Dr. Katarina Kompan Erzar. FOTO: Tatjana Splichal

Dr. Katarina Lia Kompan Erzar je bila februarja letos Družinina sogovornica v pogovoru o nerešenih izgubah, zapletenosti žalovanjskega procesa in pomenu spoštljivega pokopa pri izgradnji zdrave družbe. Med drugim smo jo vprašali, kako naj se s stanjem, ko denimo še vedno ne morejo na kraju po lastni želji pokopati po vojni umorjenih žrtev, soočijo njihovi svojci – pri marsikom namreč stanje, ki ga simbolizirajo prav posmrtni ostanki, zdaj shranjeni v Škofji Loki, zbujajo zagrenjenost, jezo, obup … 

Nasvet dr. Erzarjeve je jasen: »Vsekakor bi svojcem zares položila na srce, naj ne čakajo samo na politiko, na nekega zunanjega rešitelja, ampak se obrnejo v svoje srce, se povežejo med seboj in pokopljejo svoje prednike. Gotovo je včasih laže biti jezen in se boriti navzven kot v polnosti začutiti bolečino, strah in osamljenost ter nerazumljenost. Izkušnje nam vseeno kažejo, da so svoboda, sočutje in olajšanje samo tam, kjer nehamo čakati na druge, si upamo iti skozi bolečino in krivico ter vzamemo svoje življenje v svoje roke. Včasih se prav zaradi take drže stvari obrnejo celo na politični ravni. Najbolj pomembno se mi zdi, da bi se začeli bolj zavedati, da bodo vidni grobovi in javno priznanje žrtev množičnih pobojev odprli Pandorino skrinjico neizžalovanih travm tudi za vse tiste, ki so ta dejanja skušali prikriti in opravičiti. Zato se temu tudi tako upirajo.«

»Pokop je pomemben …«

Dr. Tomaž Erzar. FOTO: Tatjana Splichal

Dr. Tomaž Erzar je leta 2017 pri Založbi Družina izdal za slovenske razmere prelomno znanstveno monografijo Dolga pot odpuščanja. Knjiga seveda o odpuščanju govori širše, ne le v zvezi z vojnimi in revolucionarnimi krivicami, pa vendar je pogovor, ki smo ga z njim pripravili za Družinino prilogo Slovenski čas, stekel predvsem z mislijo nanje. Eno izmed vprašanj, ki smo mu ga zastavili, je bilo povezano tudi s tem, kar bo v četrtek skozi film o Macesnovi gorici in njenih žrtvah prikazano v Škofji Loki: kako velja z vidika odpuščanja presojati proces odkrivanja in pokopavanja žrtev medvojnega in povojnega nasilja, ki ga vsem oviram navkljub od leta 2005, ko je njeno vodenje prevzel dr. Jože Dežman, udejanja vladna komisija za prikrita grobišča?

Podobe, ki jih je prineslo odkrivanje morišč in grobišč, so šokirale javnost, ta šok pa je imel tudi učinek streznitve.

Odgovor dr. Erzarja: »To zelo pozitivno vpliva. Ne moremo zadosti ovrednotiti in pohvaliti tega, kar dela komisija za grobišča, in seveda ne le ona, saj so v ta proces vpete tudi druge institucije in posamezniki iz civilne družbe, ki so se zelo zavzeli za to, da se pobitim vrne dostojanstvo. Marsikdo se je šele ob tem dogajanju zavedel, kako nedostojanstveno, kako barbarsko je bilo stanje na tem področju. Podobe, ki jih je prineslo odkrivanje morišč in grobišč, so šokirale javnost, ta šok pa je imel tudi učinek streznitve. Javnost je lahko videla, da vojna dejansko še ni končana. Dokler trupla ležijo po jaških in jamah, ne moremo reči, da je nečesa konec. Pokop je pomemben, kakršen koli že je. Nikoli z njim ne bomo vsi zadovoljni, kot tudi s kakšnim spomenikom ne. Tu so še druge iniciative, recimo pobuda Vseposvojitev, ki pred nas postavlja osebne zgodbe pobitih. To so drobne kapljice v očiščujočem toku spoznanja, da nas je druga svetovna vojna tako močno zaznamovala, da se o tem še danes težko pogovarjamo. A že ko si to priznamo, ko začenjamo pokopavati žrtve, kar je projekt, ki morda nikoli ne bo končan, smo pokazali etično držo in vztrajnost. Za to si pa res lahko čestitamo.«

»Pred nami je milostni čas«

Mag. Jurij Pavel Emeršič. FOTO: osebni arhiv

Mag. Jurij Pavel Emeršič je bil junija 2017 osrednji govornik kulturnega programa na spominski slovesnosti v Kočevskem rogu. 

Takrat je opozoril, da 12.000 slovenskih mučencev, žrtev povojnih množičnih umorov, v zboru nebeščanov zagotovo ne stoji križem rok: »Med drugim jih lahko tukaj na zemlji prosimo, naj posredujejo pri Bogu, da se vrne k nam zdrava pamet. Da odstranimo vso totalitarno navlako. Da vzravnamo hrbtenice in okrepimo klecava kolena. Da ugotovimo, da zgodovina ni slepa usoda. Da smo mi tisti, ki lahko preusmerimo tok zgodovine. Vemo, da je Bog na naši strani. In da je pred nami milostni čas /…/«

Vemo, da je Bog na naši strani.

Morda je tak milostni čas, če to misel aktualiziramo, prav zdaj ob spominjanju na 80. obletnico konca druge svetovne vojne in nasilnega komunističnega prevzema oblast. Prireditev v Škofji Loki vsekakor zbuja to upanje …