Na god sv. Mohorja in sv. Fortunata, 12. julija, je bilo posebej slovesno v Ogleju, kjer je bilo ob 20. uri slovesno somaševanje, na katerem so bili škofje, ki so nekdaj pripadali ozemlju patriarhata, med njimi tudi upokojeni koprski škof Metod Pirih in pomožni ljubljanski škof Franc Šuštar.

V uvodu v mašo je prisotne pozdravil domači nadškof Redaelli, ki je med drugim poudaril, sta Mohor in Fortunat darovala življenje, zato ju proslavljamo.

Kardinal Francesco Montenegro se je v pridigi navezal na tri odlomke Božje besede o godovnikih in jih povezal v razmišljanje na podlagi petih izrazov 24. poglavja okrožnice papeža Frančiška Veselje evangelija: Dati pobudo, vključiti se, spremljati, obroditi sad in praznovati!.

Dejal je, da mora Cerkev v sedanjosti iti ven, na periferije, med zavržene in zanikane. Pastirji Cerkve – škofje – ne smejo danes voditi škofije iz škofijske palače, pač pa na trgih in ulicah.

Oznanjujejo pa ne le duhovniki in škofje, temveč vsi kristjani. Ne sme jim biti žal darovati življenja za svojega Gospoda. Pomembno pa je predvsem pričevati: najlepše pričevanje Cerkve je to, da sprejme vsakega brata in sestro, četudi govori različen jezik, ima drugačno kulturo in se ga drži drugačne barve polt. Sprejeti begunce in pribežnike pomeni stisniti roko osebi, ki ni bele polti. Pomeni videti v njem osebo, ki išče prostost in vrednost življenja. Mi pa ožigosamo vsakega begunca za terorista ali kriminalca.

Ljudi, ki jih srečamo na poti življenja, moramo spremljati kot dobri pastir svoje ovce. Spremljati pomeni popolnoma se vključiti v življenje in trpljenje svojega bližnjega. Poleg mučeništva bo sad eno Božje ljudstvo, zavest, da smo vsi Božji otroci in nihče ne more tega otroštva zanikati. Če nas bodo zaradi tega zasramovali celo pripadniki našega naroda, naše civilizacije, kaj nam mar? Mi sledimo nauku in zgledu Gospoda Jezusa.

Drugi sad je praznovanje. Veseliti se, da se Božji otroci vračajo v Božji objem. Naši izrazi so velikokrat izrazi ogorčenja in poniževanja, ko vidimo, da se vračajo v Cerkev taki, ki so jo dolgo zapustili. Vrnitev vsakega v Cerkev ali sprejem novega člana ali prijateljevanje tudi z nekristjanom mora biti vedno praznik. Praznik pa je tudi mučeništvo, saj se spominjamo umorjenih mučencev, zato se ga ne bojmo.

Povzeto po poročilu o slovesnosti, ki ga je pripravil škofov vikar za Slovence v goriški škofiji Karlo Bolčina in je bilo objavljeno na spletni strani Radia Ognjišče.