Ko človek pomisli na Škotsko, na njene kulturne simbole, legende, bogato dediščino in čudovito naravo, mu pridejo najprej na misel karirasti tartan, iz katerega izdelujejo kilte, dude, viski, pošast iz Loch Nessa in gradovi, pomislimo na agenta 007 Seana Conneryja ali na izumitelja parnega stroja Jamesa Watta. In na vreme. Najbolj naju je skrbelo prav vreme, saj Škotska slovi po svojem vetrovnem, deževnem, meglenem in na splošno spremenljivem vremenu. K sreči pa je bilo večinoma lepo in toplo, le en dan je bil vetroven in deževen.

Škotska slovi po svojem vetrovnem, deževnem, meglenem in na splošno spremenljivem vremenu.

Dude in kilti v prestolnici

V poznih popoldanskih urah prvega dne potovanja sva se polna energije in praznih spominskih kartic fotoaparata pognala na ulice Edinburga. Stari del mesta, ki se začne pod glavno trgovsko avenijo, Princes street, stoji na hribu, na pobočju davno ugaslega vulkana. Ta del je poln spomenikov, parkov, muzejev in sprehajalnih poti. Glavna turistična atrakcija glavnega mesta Škotske je njegov velik grad. Do njega vodi cesta Royal mile ('kraljeva milja'), glavna arterija starega dela mesta, v katero se stekajo okoliške ulice in prehodi. Tu je nekoč potekala tradicionalna procesija monarhov v skupni dolžini približno ene milje (ok. 1600 m).

Med potjo proti gradu sva zaslišala zvoke tradicionalne škotske glasbe. Ulični glasbenik, oblečen v kilt in vse, kar spada zraven, igra na dude. Nekaj časa sva ga z občudovanjem gledala in poslušala, potem pa se je od zgoraj, z gradu zaslišal cel orkester dudarjev. Hitro sva jo ubrala navzgor in pred mogočnim gradom zagledala svečano povorko. Petdesetčlanski regiment škotske glasbene garde je nastopal na vojaški svečanosti. Korakanje glasbenikov v tradicionalni škotski opravi v različnih smereh ter zvok dud, bobnov in piščali je bilo posebno doživetje.

Nastop vojaške godbe v tradicionalnih oblačilih pred edinburškim gradom. FOTO: Marjan Gresl

Dude, ki imajo običajno meh iz usnja, imajo pogosto dve vrsti piščali: na prvo dudar igra melodijo, druge pa proizvajajo konstanten spremljevalni ton, tako imenovani bordun. V piščali prihaja zrak iz vreče, ki jo mora glasbenik pridno napihovati. Ta je oblečen tako, kot zahteva tradicija, v kilt. V 16. stoletju so »highlandersi« (prebivalci škotskega višavja) začeli nositi oblačila, znana kot »féileadh mòr«, ki so predhodnik kilta, kakršnega poznamo zdaj. Pravi Škoti pod kiltom ne nosijo ničesar. No, to je treba seveda bolj ali manj postaviti v preteklik, saj zdaj, razen redkih izjem, kilte nosijo le ob posebnih priložnostih. H kiltu spadajo še visoke volnene nogavice, v katere je zataknjen manjši nož. Ker kilt nima žepov, jim za pasom visi torbica iz usnja za razne drobnarije, denar in tobak.

Kje je skrit sveti gral?

Potepanje po starem delu mesta se je nadaljevalo do konca dneva. Poskušala sva vsrkati čim več lepote prelepe škotske baročne arhitekture, ki črpa navdih iz gotike. Že prvi dan nama je prinesel čudovito doživetje, sva radostno ugotavljala. Poiskala sva mesto v enem od pubov, kar je zahtevalo nekaj hoje od vrat do vrat, saj so bili vsi polni. Pijačo sva si, kot je navada, naročila pri točilnem pultu. Pivo so nama natočili prav do vrha kozarca, pri tem res niso skoparili. Sedla sva in prisluhnila dogajanju. Slišati je bilo vse mogoče evropske jezike, saj je bil pub poln turistov, a je angleščina z nezgrešljivim škotskim naglasom vendarle izstopala.

Obvezen je sprehod po znameniti pisani ulici Victoria street, ki je ena izmed najbolj ikoničnih prometnic v Edinburgu.

Povzpela sva se na Calton Hill, vzpetino z izjemnim razgledom na mesto. Pogled nese vse do pristanišča in Severnega morja. Obvezen je sprehod po znameniti pisani ulici Victoria street, ki je ena izmed najbolj ikoničnih prometnic v Edinburgu. Pot pa naju je zanesla tudi proti kapelici Rosslyn, ki ji je Dan Brown namenil mesto v svetovni prodajni uspešnici Da Vincijeva šifra. 

Kapela Rosslyn, znana tudi kot kapela svetega Mateja iz 15. stoletja, je bila nekaj stoletij zapuščena. Leta 1862 je bila obnovljena in znova posvečena. Povedati je treba, da ne gre za manjšo stavbo, kakršno si običajno predstavljamo pod pojmom kapela, ampak prej za manjšo cerkev. Njena notranjost je okrašena z mojstrovinami starih kamnosekov. Takih stebrov in stenskih detajlov v drugih kapelah skoraj nisva videvala.

Kapelica Rosslyn, znana iz knjižne uspešnice Dana Browna Da Vincijeva šifra. FOTO: Marjan Gresl

Tako kot o vsaki starejši stavbi, tudi o kapeli Rosslyn kroži lepo število zgodb. K temu je po svoje prispeval tudi Brown, ko je zapisal, da je v njej skrit sveti gral. Po izidu Da Vincijeve šifre se je obisk strahotno povečal. Kot drugo znamenitost pa velja omeniti, da se je po okoliških travnikih sprehajala ovca, ki je imela oznako 6LL3, svetovno znana pa je postala pod imenom Dolly. Skotila se je poleti 1996 in poginila dobrih šest let pozneje. Bila je prvi kloniran sesalec na svetu.

Genialno kolo in grajsko kronanje

Na Škotskem je bila trgovina kljub velikim razdaljam in slabi poseljenosti že nekoč dobro razvita po zaslugi številnih rek in vodnih kanalov, ki so povezovali odročne kraje z njenim središčem. Zaradi razlike v nadmorski višini so uporabljali sistem zapornic, ki so dvigovale ali spuščale čolne na različne ravni. Prav poseben izum pa je Falkirško kolo, ki se imenuje po bližnjem mestu Falkirk. 

Falkirško kolo, edino take vrste na svetu. FOTO: Marjan Gresl

S to tehnično rešitvijo so leta 2002 nadomestili 11 zapornic in premagali 24 metrov višinske razlike. Ko se nenavadno kolo s premerom 35 metrov obrača, se spodnji čoln dviga, sočasno pa zgornji spušča. Genialni izum je edini take vrste na svetu, poraba elektrike pa je izjemno majhna. Idealno uravnoteženi polovici kolesa uporabljata kot pogonsko silo predvsem gravitacijo.

Do leta 1603, ko je nastala kraljevina Velika Britanija, je bil skoraj vsak škotski monarh kronan v gradu Stirling ali pa je v njem živel. Velja ga obiskati. Njegova lokacija je strateška, saj je predstavljal »vrata v višavje«. Zato je nekoč veljal rek, da kdor drži Stirling, ta drži Škotsko.

Nekoč je veljal rek, da kdor drži Stirling, ta drži Škotsko.

Grad je skozi zgodovino velikokrat zamenjal lastnika. Enkrat so bili to Škoti, drugič Angleži, pa spet Škoti in tako večkrat. Vsak lastnik je grad malce dogradil ali pa ga je del porušil, zato je zdaj pravi labirint soban, kleti, hodnikov, nekdanjih zaporniških celic in skladišč orožja. Nedaleč stran smo zagledali Kelpija, kolosalna kipa s konjskima glavama, visokima kar 30 metrov. V keltski mitologiji so bili kelpiji vodni konji, ki so lahko spremenili obliko in včasih prišli na kopno kot lepi mladeniči, drugič pa kot zapeljive mladenke. Znani so bili po svoji izjemni moči. Srečanje z njimi se je za ljudi slabo končalo, ujeti pa jih je bilo mogoče samo z zlato uzdo.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 5/2025. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.