Brezpotje brez kompasa


Ko so zjutraj vstali, je vsem iz oči gledala nestrpna radovednost. Le kaj je v zaboju na planini, v starčkovi staji? Najraje bi se kar takoj odpravili tja gor! Zakaj pa ne? Sonce sije na nebu brez oblačka. Oče gotovo ne bi imel nič proti, če odidejo sami na planino in mu prinesejo stvari iz tistega zaboja … Saj poznajo planino, dobro se še spomnijo vseh poti, pa tudi starčkovo stajo bodo našli.

»Pokličimo očeta in ga vprašajmo,« je predlagala Manca.

Vendar je očetov telefon zvonil v prazno. Kaj pa zdaj? Hitro so se dogovorili, napisali očetu SMS sporočilo in mu vse razložili, kam gredo in zakaj. In so šli.

»Poglej, kako je lepo!« je vzkliknila Tinka, ko so stopili iz gozda visoko nad kočo.

»Sirah je napisal še eno čudovito hvalnico Stvarniku, lepo, kot je bila včerajšnja, in tudi to je imel Jošt tako močno označeno, da sem si prepisal mesto!« je rekel Luka in potegnil iz nahrbtnika očetovo Sveto pismo.

»S seboj ga imaš!« je očarano rekla Tinka.

»No, zdaj se pa že tako dolgo ukvarjamo s Svetim pismom, da sem se lahko spomnil in ga vzel s seboj,« je rekel Luka. »In mislim, da ga bom tudi jaz vedno povsod nosil s seboj, le kupiti moramo še kakšnega majhnega, žepnega v močnem ovitku, da ga ne bom jemal očetu,« je dodal in vsi trije mlajši so se odločili, da bodo tako storili tudi oni. Sedli so na rob poti in Luka je rekel: »Poslušajte to veličastno hvalnico!

VELIKI BOG
On, ki večno živi, je ustvaril vse skupaj,
drugega razen njega ni.
Vesolju vlada z dlanjo svoje roke,
vse se pokorava njegovi volji.
Zaradi svoje moči je namreč kralj vseh stvari,
In nikomur ni dal, da bi oznanjal njegova dela,
kdo bo dojel njegovo veličastno delovanje? (Sir 18,1–7)

Zamislili so se v veličastvo stvarstva in tiho sedeli.

Potem jih je dohitel neznan fant. »Dober dan,« so pozdravili in oni se je ustavil. Predstavili so se in izvedeli, da mu je ime Aljoša in da imajo njegovi vikend visoko gori v neki staji, ki so jo kupili spomladi in predelali.

»A! Zato te ne poznamo!« je rekel Peter.

»Kaj pa recitirate?« je vprašal Aljoša.

»Neko pesem,« je v zadregi pomečkala Manca.

»Hvalnico,« jo je popravil Peter.

»Aja. Pesem,« se je posmehnil neznani fant in čudno pogledal. Res ga ni zanimalo.

»Boste?« je z zoprnim nasmeškom potegnil iz žepa papirnato škatlico, preletel Luka, Manco in Petra ter jim ponudil. Cigarete! Vsem trem! Luka je vzkliknil, kar mu je najprej prišlo na misel: »Saj sta še otroka!«

Aljoša se je poznavalsko zarežal in zarotniško dregnil Petra pod rebra: »Se skrivaš pred bratom? In ti tudi,« je z nesramnim pogledom oplazil Manco. »In najbrž se vsi delate neumne pred ta malo, da vas ne bi zatožila staršem!« Luka je pograbila jeza, pa se je še pravi čas spomnil, da se ne bo prepiral s človekom, ki ga je prvič srečal. Rekel je na kratko: »Kajenje je škodljivo in mi ne kadimo!«

»Kakor hočete,« se je spet zarežal Aljoša in si prižgal cigareto, da je zasmrdelo po vsem bregu.

»Kam pa greste?«

»V starčkovo stajo na planini,« je rekla Manca.

»Pa poznate pot do tja?«

»Bomo že našli!« je rekel Peter.

»Kakor veste. Poglej tjale, megle se vlečejo.« In Aljoša je odhitel naprej.

Zares se je nebo brez oblačka začelo skrivati pred njihovimi očmi v gosti megli, ki se je ovijala vse okoli in okoli njih.


NALOGA:
S svojimi besedami se zahvali za čudovito stvarstvo.

Kaj se je zgodilo
Otroci so se odločili, da gredo sami na planino k starčku. Na poti srečajo neznanega fanta, Aljoša, ki jih preseneti s škatlico cigaret. Ko ga zavrnejo, ostanejo sami, čez goro pa se vlečejo megle.




Več o knjigi Skriti zakladi Svetega pisma