Hudobija in norčevanje


»Vse me boli,« je stokala Manca, ko se je kobacala iz klobčiča rok in nog. V hipu so se seveda vsi zbudili in se razveselili. Skozi špranje so namreč videli, da je že svetlo. Zunaj je bil nov dan in popolnoma brez megle!

»Hvala Bogu, da je ustvaril sončne dni!«

Jopice na drveh so se čez noč za silo posušile in navlekli so jih nase, saj je bilo jutro hladno.

»Lačna sem,« je oznanila Tinka.

»Jaz tudi. A vendar, če dobro prešteješ, šele 20 ur nismo jedli nič pametnega. Pa mislimo, da nas bo kar pobralo od lakote. Si predstavljaš, kakšna mora biti resnična lakota, ko se otroci nikoli ne najedo!« jo je poučil Peter.

»Prava lakota mora biti res grozna!« se je strinjal Luka.

»Tudi moja je grozna,« je vztrajala Tinka.

»Glej!« vzklikne Peter in vsi vidijo, kako čez trato proti njim prihaja Aljoša.

»Ojoj, kaj bo pa zdaj!« zatarna Tinka.

»Je pa tudi on zgodaj vstal!« je začuden Peter.

»Nič nam ne bo naredil, saj ni zmaj!« bolj sebe kot druge prepričuje Manca.

Ko se Aljoša približa drvarnici, Luka odpre vrata.

»Dobro jutro, da se ne prestrašiš, mi smo tukaj,« reče.

»A! Sem se spraševal sinoči, kam ste šli. In sem se bal, da ste morda tako neumni, da ste res odšli stran od koče. Noben pameten človek v megli ne zapusti človeškega bivališča. Lahko pride do prepada in se zvrne vanj.«

»Pa si nas kljub temu nagnal!« je bila Manca ogorčena.

»Ah, saj sem vedel, da ste preveč strahopetni, da bi odšli! Kakšnega velikega junaštva se pa res ni bilo treba bati. Ne pri tebi ne pri tvojih bratih! Saj se še piva ne upate popiti, da o kakšnem dimu sploh ne govorim,« se je posmehnil Aljoša. Petra so zasrbele pesti in skočil je pokonci.

»Mir!« je ukazal Luka Petru, Aljošu pa je rekel: »Za prepir ni časa. Pravzaprav te moram lepo prositi, da nam daj kaj za pod zob. Otroci so še majhni in niso navajeni stradati. Daj nam kaj in ne bo ti žal.«

Aljoša ga je pogledal, pogledal je vse druge, potem pa prikimal: »Grem pogledat, kaj imam!« In se je obrnil in je odšel.

»No vidiš, saj bo!« je rekla Tinka.

»Seveda bo. Poiščimo, če Sirah kaj ve o tem!« je zdaj Manca odprla knjigo in iskala, dokler ni našla:

Otrok, ne krati revežu nujnih potrebščin,
ne dovoli, da bi omedlevale lačne oči.
Ne zavračaj človeka, ki te prosi v stiski,
ne obračaj svojega obraza od reveža.
Nastavi siromaku svoje uho,
prijazno mu vrni pozdrav.
Tedaj boš kakor sin Najvišjega. (Sir 4,1–4; 8)

»Vidiš, tudi tisti, ki ne poznajo Svetega pisma, vedo, kdaj je vendarle treba ljudem pomagati,« je bil zadovoljen Peter.

»In dobri Bog jim bo povrnil, čeprav do smrti ne bodo verjeli vanj.«

»Povrnil jim bo njihovo dobroto,« je razumela tudi Tinka.

Predvsem pa je razumela, da je neskončno lepo, da jim bo Aljoša prinesel hrano in ne bodo več lačni.

Zagledali so ga, kako se vrača. Zdaj bodo dobili kaj za pod zob, so si rekli in začele so se jim cediti sline.

»Končno ni tako slab, tale fant,« je pričakujoče rekla Manca.

Aljoša odpre vrata in v njegovi roki so zagledali košaro – toda v njej so bile samo prazne pločevinke.

Tinka in Manca sta presenečeno zastokali, Luku so se od jeze zabliskale oči, Peter je stisnjene pesti hitro spravil v žep, Aljoša pa se je smejal.

»Včerajšnje pivo, ki ga nisi hotel!« je rekel Luku. Obrnil se je k deklicama:

»Poberite se že z naše parcele, bedaki! Takoj! Takoj!«

Zmedeni, jezni, lačni in razočarani so pobrali svoje jopice in šila in kopita ter stekli proč.

Aljoša pa se je smejal za njimi.



NALOGA:
Daj delček svojih prihrankov v nabiralnik za Karitas.


Kaj se je zgodilo
Zjutraj jih Aljoša najde v svoji drvarnici in se norčuje iz njih; namesto hrane, za katero ga prosijo, jih nažene stran.




Več o knjigi Skriti zakladi Svetega pisma