Trdovratno srce


Tekli so stran od Aljoševe koče in Tinka je jokala.

»Nikar, ne jokaj, saj bomo dobili kakšno hrano. Tamle gotovo rastejo jagode in maline in kmalu bomo našli tudi starčkovo kočo,« je Peter prav nežno tolažil sestrico. Pa je imel tudi sam v grlu velikanski cmok, ki ni bil od lakote.

»Saj ne jokam zaradi lakote,« je zahlipala Tinka.

»Zaradi hudobije joka!« je rekla Manca s stisnjenim glasom. »Če prav vem, ni ta naš ubogi otrok še nikoli srečal prave hudobije,« je dodala.

»Seveda ne, premalokrat gremo med ljudi, da bi poznali vse grdobije, ki strašijo po človeških srcih, in vso hudobijo,« je rekel Peter.

»V človeških srcih je veliko zmede, in neumnosti tudi, hudobije pa je bolj malo, posebno res prave. Tako vedno pravi mama. Ona noče verjeti v hudobijo. In tudi jaz ne morem verjeti, da bi bil tale Aljoša res hudoben. Najbrž se je samo ponorčeval iz nas,« je Luka tolažil mlajše.

»Ponorčeval! Lačni smo bili, prosil si ga prav lepo, in kaj nam je naredil! To je bilo res hudobno!«

»In čeprav nas je že sinoči nagnal v temo in meglo, smo bili prijazni z njim, on pa ni odnehal!« je rekla Manca.

»Tako je, trdovratno srce ima! Čakaj, vem, da Sirah piše o tem!« Listal je in hitro našel vrstice, ki jih je iskal.

»Poslušajte!

Trdovratno srce bo nazadnje zabredlo v nesrečo,
kdor ljubi nevarnost, se bo v njej pogubil …« (Sir 3,26)«

»Nikar! Meni se prav smili!« je skoraj zajokala Tinka.

»Nič ne jokaj! Če se smili tebi, kako se ne bi ljubemu, dobremu Bogu! Saj je Bog vendar ljubezen in dobrota in se tvoje dobre želje skrijejo pred njegovimi!« jo je tolažila Manca.

»Peter, poišči tolažbo za sestrico! Poišči kaj o božjem usmiljenju, da bo vedela, da nihče na svetu ni izgubljen, ker Bog ne more dopustiti kaj takega!«
»Kar sama poišči,« je zagodrnjal Peter. Manca je listala po knjigi in končno vzkliknila: »Sem vedela! Poslušajte torej Siraha!

Človekovo usmiljenje seže do njegovega bližnjega,
Gospodovo usmiljenje pa do vseh,
On opominja, vzgaja in uči
in kakor pastir kliče svojo čredo nazaj.
Kako veliko je Gospodovo usmiljenje,
njegovo odpuščanje tistim, ki se obračajo nanj!«
(Sir 18,12)

»Dobro. Meni bi bilo hudo, če bi Bog obupal nad kakšnim človekom,« je rekla Tinka in si obrisala solze.
»Meni pa nič! Baraba je tale Aljoša!« je pribil Peter in stekel naprej.


NALOGA:
Prosi Svetega Duha za vse prvoobhajance in birmance.

Kaj se je zgodilo
Otroci gredo lačni in prestrašeni čez planino in se pogovarjajo o božji dobroti in usmiljenju. Deklicama je žal za Aljoša, Peter pa meni, da je novi znanec prava baraba.




Več o knjigi Skriti zakladi Svetega pisma