Vihar v srcu


»Tako sem jezen, da se lahko še razpočim,« je zapihal Peter. Manca ga je namreč opomnila, da res ni lepo komu reči baraba.

»Seveda je baraba: norčuje se iz poštenih ljudi, ne briga ga, če bomo umrli od lahkote, miroljubne ljudi žene v togoto …« je besno našteval Peter.

»Stoj! V togoto se ženeš sam! Aljoša nima te moči!«

»Kako da ne! Poglej me, kako sem jezen!«

»Ampak to je tvoja stvar! On lahko počne, kar hoče, to je njegova stvar. Kako se ti na to odzoveš, je pa tvoja stvar! Kajti odzoveš se, kakor hočeš ti, ne kakor bi hotel on!« ga je miril Luka.

»O, to poznam! Mami mi vedno govori o tem, kako se moram sama odločiti, ali me bodo sošolke razjezile s svojim opravljanjem ali ne. In trudim se, da bi bila boljša od njih,« je starejšega brata podprla Tinka.

»Pa ne gre za to, da bi bila boljša od drugih, veš,« jo je poučil Luka. »Biti moraš dobra in prijazna do vseh. Ni prav, da se primerjaš z njimi in tekmuješ – in to celo za to, da bi bila bolj prijazna! Se ti ne zdi to zelo neprijazno?«

»Ojoj, nisem pomislila na to!« je obžalovala Tinka.

»Jaz pa se ne morem premagati, jezen sem!« je še enkrat pribil Peter. »In še huje, tudi nočem se! Jezen bom, pa pika.«

»Kaj pa imamo od tega?« je nedolžno vprašala Tinka. Brata sta se zasmejala, potem pa je Luka nadaljeval:

»Obvladati se boš moral, če hočeš kaj narediti iz sebe. In še več, Bog te vabi na pot odpuščanja in vztrajanja v dobrem. Tako govori Uroš, moj birmanski animator, in priznati moraš, da je logika v tem. Samo pomisli: kako bi se jezil na človeka, ko se sam Bog ne jezi nanj? In vabi te, da odpuščaš, kakor odpušča on …«

»Odpustiti je zelo nevarno! Ko enkrat odpustiš, se navadijo! Jaz bi mu raje vrnil milo za drago …« se je še kar razburjal Peter.

»Jeza in strahopetnost in nobene oblasti nad seboj!« je vzkliknil Luka.

»In maščevanje!« je vzkliknila Manca. »Čakajta, fanta, nekaj sem našla v Sirahu! Poslušajta:

Odpusti krivico svojemu bližnjemu,
tako bodo tudi tebi na tvojo prošnjo
odpuščeni tvoji grehi.
Kako bo človek, ki kuha jezo zoper drugega človeka,
pri Gospodu iskal ozdravljenja?
Kako bo človek, ki do sebi enakega nima usmiljenja,
za svoje grehe prosil odpuščanja? (Sir 27,30; 28,2–4)

»Če Bog lahko odpusti, bom tudi jaz,« je zašepetala Tinka in pred očmi so se ji prikazovali veliki kosi kruha z marmelado, ki bi jih Aljoša lahko prinesel, pa jih iz hudobije ni.

»Če Bog naroča soncu, da vsak dan sije nanj prav tako kot na vse najboljše ljudi, se bom tudi jaz potrudila. Če ga še kdaj srečam,« je rekla Manca in se v srcu tolažila z mislijo, da je za to malo možnosti.

»Hej, je tisto tam koča?« je zaklical Peter, ki se o odpuščanju sploh ni hotel pogovarjati.


NALOGA:
Zmoli kesanje in odpusti vsem, na katere se jeziš.


Kaj se je zgodilo
Lačni hodijo po planini in se pogovarjajo o jezi, maščevanju in odpuščanju. Peter zagleda kočo.




Več o knjigi Skriti zakladi Svetega pisma