Bog že ve


Zjutraj so vsi štirje zelo zgodaj skočili pokonci. Kako bi se mama čudila: ko je doma, jih mora buditi celo na počitnicah! Zdaj ni nihče klical, da se bo zajtrk ohladil, in deklici sta brez besed pristavili vodo za čaj ter prinesli kruh iz shrambe. Vse je bilo že na mizi, ko je Manca rekla: »Če stopimo ven, bomo slišali, ko bo zvonilo.«

Imeli so namreč lepo navado, da so vsaj ob prostih dnevih skupaj molili angelovo češčenje, ko je zvonilo zjutraj, opoldne in o mraku.

Vendar to jutro sem gor glas zvonov iz doline ni segel. Najbrž se je obrnil veter.

»Lahko bi imeli malo močnejše zvonove,« je potarnala Tinka.

»Saj veš, da se že tako nekateri ljudje pritožujejo, da jih zvonjenje moti.«

»Žalostno, da ljudi motijo lepe stvari.«

»Gospa Angela je rekla, da jih ne moti zvon v zvoniku, ampak glas vesti v srcu. Ko slišijo zvon, jih mogoče zbode spomin na otroštvo ali pa misel na Boga, ki ga ne poznajo, in se vznemirijo.«

»Ubogi ljudje! Ne znam si predstavljati, da v mojem srcu ne bi bilo misli na Boga.«

»Jaz tudi ne. Ne vem, komu bi potožila o vsem, kar me skrbi.«

»Ali mu zapela zahvalo, kadar sem vesela! Katehistinja nas stalno spominja, naj mislimo najprej na hvaležnost,« je rekla Manca.

»Včasih si težko hvaležen za stvari, ki se dogajajo. Na primer danes. Ne vem, zakaj je morala mama na operacijo in zakaj prav zdaj, ko smo na počitnicah. Če je že bolna, bi lahko ta napad dobila kdaj drugič … Ali pa bi Bog to preprečil,« se je razburil Peter in se zgrozil sam nad sabo. »Včasih mi pridejo take misli,« je še zašepetal.

»Vem. Tudi jaz včasih mislim, zakaj je toliko hudega na svetu. In tudi v Svetem pismu so vojne in trpljenje …« je rekla Manca.

»Jaz včasih mislim, da dobri Bog tega ne bi mogel dopustiti … In tako pravijo tudi drugi …« je zašepetala tudi Tinka.

Luka je vstal. »Nič čudnega in nič hudega, če to slišite in tudi tako premišljujete. Nekateri ljudje nikoli ne pridejo čez take besede, ker ne premislijo do konca in se ne poučijo. Tudi jaz sem mislil tako. Pa mi je oče povedal, da je človek sam odgovoren za pravilno razumevanje Svetega pisma. Že vi veste, da so nekatere knjige zgodovinske, torej opisujejo človeško življenje Izraelcev … v grehu, nezvestobi, nepokorščini Bogu. Kar se je dogajalo med ljudmi, so delali ljudje, ne Bog! Bog je dal ljudem svobodno voljo, pa tudi zapovedi. In ljudje niso spoznali, da so zapovedi božji napotki za srečno življenje v svobodi. Napotki za sožitje med ljudmi, da bi vsi živeli kot bratje in skupaj potovali k Bogu. Ljudje pa zapovedi jemljejo kot omejevanje svobode in ne kot božjo skrb za človeka. In delajo po svoje. In se pritožujejo.

Bog pa je ustvaril svet lep in dober. Sinoči, ko ste zaspali, sem še premišljeval o mamici in se upiral misli, da je bolna. Potem pa sem listal po Svetem pismu in našel pri Sirahu vrstice, ki so spremenile moje misli. Vam jih preberem?«

Sestrici in brat so samo pokimali in Luka je bral:

Kako silno lepa so vsa Gospodova dela!
Vsaka stvar je namreč ustvarjena za določen namen.
Gospodova dela so vsa dobra,
vsaka reč se bo namreč ob svojem času
izkazala za dobro.
In zdaj z vsem srcem in vsemi usti hvalite
in slavite Gospodovo ime. (Sir 39,16;35)

»Ojoj! Jaz pa vedno tarnam in se sprašujem, zakaj se kaj zgodi!« se je zgrozila Manca.
»Zdaj vemo in se bomo izogibali godrnjanja. Vsi moramo to krepost še vaditi,« je pomirljivo rekel Luka.


NALOGA
Poišči Lk 12,22–31 in preberi.


Kaj se je zgodilo
Otroci so premišljevali o tem, zakaj je mami bolna in zakaj je toliko trpljenja na svetu, ki je vendar ustvarjen dober in lep.




Več o knjigi Skriti zakladi Svetega pisma