Mehiško svetišče na kraju prikazovanj, v severnem predelu prestolnice Ciudad de Mexico, je eno najbolj priljubljenih romarskih krajev na svetu, gvadalupska Devica pa je pri srcu tudi papežem: Janez Pavel II. je k njej poromal kar štirikrat. Leta 1990 je vidca razglasil za blaženega, za svetnika pa ga je razglasil papež Frančišek leta 2016.

Zelo si želim, da bi tu, kjer ti pokažem, postavili mojo sveto hišico, kjer vam bom pokazala Njega, kjer ga bom poveličevala.

»Sem vaša sočutna Mati«

Vse se je začelo 9. decembra 1531, deset let po španski osvojitvi ozemlja današnje Mehike. Na sobotni dan je bil takrat okoli 57-letni domorodec Juan Diego Cuauhtlatoatzin, ki je bil krščen sedem let pred tem skupaj z ženo Mario Lucio in stricem Juanom Bernardinom, na poti na katehezo v Tlatelolco. Kot v delu Nican Mopohua (okoli leta 1550), napisanem v jeziku nahuatl (azteščini), pripoveduje Antonio Valeriano, je Indijanec zaslišal čudovito petje ptic, »lepše kot petje coyoltota ali izitizcana«. Nekdo ga je ljubeče, s pomanjševalnico krstnega imena, poklical: »Juantzin, Juan Diegotzin«. Na hribu je zagledal »zelo lepo ženo, ki se je svetila kot sonce«. 

Predstavila se mu je kot »vedno sveta Devica, Marija, Mati pravega Boga« in mu rekla: »Zelo si želim, da bi tu, kjer ti pokažem, postavili mojo sveto hišico, kjer vam bom pokazala Njega, kjer ga bom poveličevala in mu omogočila, da se bo razodel, kjer bom dala ljudem njega, ki je vsa moja ljubezen, moja pomoč, moja rešitev. Kajti sem vaša sočutna Mati, tvoja in vseh tistih, ki ste na tej zemlji eno, mati vseh najrazličnejših rodov ljudi, ki me ljubijo, ki k meni kličejo in me prosijo in iščejo in zaupajo vame. Tam bom poslušala njihov jok, njihovo žalost, da jih pozdravim, da ozdravim vse njihove različne težave, bolečine, bedo.« Naročila mu je, naj to prošnjo prenese škofu.

Ploščad s staro in novo baziliko v Guadalupeju. FOTO: Wikipedia

Podoba, vtisnjena v ogrinjalo

Juan Diego je naročilo sprejel, a škof Juan de Zumárraga mu ni verjel. Ko se je vračal od njega, je Marijo prosil, naj to težavno nalogo zaupa komu drugemu. A nebeška Gospa je vztrajala in ga prosila, naj gre ponovno k škofu. 

Naslednji dan ga je ta temeljito izprašal in mu naročil, naj mu v dokaz prinese znamenje. Vendar pa Juan Diego te prošnje ni mogel uresničiti, saj je zbolel njegov stric Juan Bernardino. V mesto se je odpravil po duhovnika, vendar po drugi poti, da ga lepa žena ne bi morda znova zmotila. Toda nebeška Kraljica se mu je spet prikazala; vprašala ga je, kam je namenjen in zakaj je zaskrbljen. 

Potolažila ga je in mu rekla: »Mar nisem jaz tu, ki sem tvoja mati? Nisi v moji senci in pod mojo zaščito? Nisem jaz vir tvojega veselja? Nisi pod mojim plaščem, v objemu mojih rok? Česa si še želiš? Še kaj potrebuješ?« Zagotovila mu je, da je stric že zdrav. Takrat se je prikazala tudi stricu, ki je ozdravel, in se mu predstavila kot sveta Marija iz Guadalupeja. 

Poraz, ki ga je »ljudstvo sonca, ki je veljalo za nepremagljivo« (Leon-Portilla), doživelo ob španskem zavzetju, je bil za njih travmatičen.

Poseg v trpek trenutek zgodovine

Juanu Diegu je Marija naročila, naj na hribu, kjer jo je videl, pa čeprav sredi zime, nabere različnih rož – to bo znamenje za škofa. Na pustem kraju, kjer še poleti komajda rastejo, jih je nabral v svojo tilmo, indijansko ogrinjalo. Ko je ogrinjalo v škofijski palači razgrnil, so škof in drugi navzoči poleg čudovitega cvetja na njem zagledali »dragoceno podobo vedno Device, svete Marije, Božje Matere, kot jo vidimo danes v cerkvi v Tepeyacu in se imenuje Guadalupe«.

Marija je s svojim obiskom Mehike močno posegla v trpek trenutek zgodovine. Do prihoda Špancev so domorodci pri verskih obredih darovali človeške žrtve in tako skušali nahraniti bogove, da bi se življenjski krog nadaljeval. Zdaj, ko niso bili več nahranjeni, so se Indijanci bali, da se približuje kataklizma.

Poraz, ki ga je »ljudstvo sonca, ki je veljalo za nepremagljivo« (Leon-Portilla), doživelo ob španskem zavzetju, je bil za njih travmatičen. Poleg tega je po prihodu Špancev med njimi pustošila bolezen črnih koz in pomorila polovico avtohtonega prebivalstva. Zdelo se je očitno, da so jih bogovi, ki so jim prej žrtvovali srca in kri svojih otrok, zapustili.

Ob Juanu Diegu in Ženi, upodobljeni kot mestiza, mešane krvi, ki sta bila na družbeni lestvici v novem svetu najnižje, so se Indijanci začeli spreobračati.

Spreobrnjenja ob Mariji temnejše polti

Skupinica nič več kot 30 frančiškanskih misijonarjev je skušala storiti kaj, da bi jim dvignila moralo, jih odtegnila od njihovih bogov in jih evangelizirala. A naloga jih je presegala. Ne le, da niso znali azteščine, domorodci se niso želeli ločiti od malikov. Poleg tega so bili frančiškani deležni napadov španskih osvajalcev, znanih po krutosti, krajah, zlorabah nad domorodnim prebivalstvom in korupciji, ker se z njihovim pristopom niso strinjali. Konkvistadorji so tako celo poskušali umoriti škofa de Zumárraga.

Marijina prikazovanja so položaj v hipu spremenila. Marija se je približala domorodcem. Govorila je v azteščini. Za sina Jezusa je uporabila tako rekoč enak naziv, kot so ga Azteki uporabljali za boga Ometeotla: »Tisti, po katerem vse živi (Ipalmnemohuani), Stvarnik ljudi (Teyocoyani), Gospodar bližnjega in daljnega (Tloque Nahuaque), Gospod nebes in zemlje (Ilhuicahua Tlatltipaque).« Na njeni podobi so Indijanci prepoznavali njim povsem razumljive podobe.

Ob Juanu Diegu in Ženi, upodobljeni kot mestiza, mešane krvi, ki sta bila na družbeni lestvici v novem svetu najnižje, so se Indijanci začeli spreobračati. Ob Mariji, ki jo še danes kličejo Tonantzin, kar pomeni »naša draga mama«, so razumeli, da so Božji otroci in da si zato zaslužijo spoštovanje. Množično so sprejemali krst v skupinah po več sto ali tudi tisoč. Po letu 1531 je v sedmih letih krščansko vero sprejelo sedem milijonov ljudi.