Prvo berilo: Bog nas vabi na gostijo, Iz 55,1–3;
Ps 145;
drugo berilo: Nič nas ne more ločiti od Božje ljubezni, Rim 8,35.37–39

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 14,13–21)

Tisti čas je Jezus slišal za smrt Janeza Krstnika in se je v čolnu umaknil od tam v samoten kraj, sam zase. Množice pa so to izvedele in šle iz mest peš za njim. Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu in ozdravil je njihove bolnike. Ko se je zvečerilo, so stopili k njemu učenci in rekli: »Samoten je ta kraj in ura je že pozna; odpústi množice, da gredo v vasi in si kupijo hrano.« Jezus pa jim je rekel: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« Rekli so mu: »Tukaj imamo samo pet hlebov in dve ribi.« Dejal jim je: »Prinesite mi jih sem!« In velel je ljudem, naj sedejo po travi, vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, blagoslovil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili ter pobrali koščke, ki so ostali, dvanajst polnih košar. Teh pa, ki so jedli, je bilo okrog pet tisoč mož, brez žená in otrok.

Video razlaga za otroke

Sredi puščave je pogrnjena miza 

Piše: Jure Sojč

Rad imam Tolkienovega Gospodarja prstanov in ob branju nedeljskih odlomkov sem se spomnil na vilinski kruh lembas. V zgodbi spremljamo majhna popotnika Froda in Sama, ki morata skozi mračno deželo Mordor in izpolniti skoraj nemogočo nalogo. Na tej dolgi in nevarni poti ju ohranja pri življenju prav lembas, skrivnostni kruh, ki ne krepi le telesa, ampak tudi duha. Ni le hrana, ampak znamenje, da svetloba ni ugasnila, da nekje obstaja dežela, kjer noč nima zadnje besede. Tako tudi evharistija ni zgolj kruh za naše telo. Je okus prihodnjega kraljestva, ki že tiho raste med nami in nam daje moči za pot skozi preizkušnje.

Razlago evangeljskih odlomkov pripravlja duhovnik mariborske nadškofije Jure Sojč. FOTO: osebni arhiv  

Množica, ki sledi Jezusu, je lačna. Ne samo kruha. Lačna je smisla, bližine in upanja, da človek ni zapuščen. Jezus ne začne z govorom, ampak s sočutjem. Vzame tisto malo, kar ljudje premorejo, se zahvali Očetu, prelomi kruh in ga razdeli. V njegovih rokah se človeška revščina odpre Božjemu obilju. Tam, kjer človek vidi pomanjkanje, Bog ustvarja preobilje.

Evangelist uporabi iste besede, ki jih bomo pozneje slišali pri zadnji večerji: vzel je kruh, ga blagoslovil, razlomil in dal učencem. Pomnožitev kruha je zato več kot čudež, je razodetje evharistije, v kateri Kristus podarja samega sebe kot kruh življenja. Dvanajst košar ostankov razodeva, da Jezus zbira novo Božje ljudstvo. Uresničuje obljubo nove zaveze, zapisane v srcih, in okoli dvanajstih apostolov nastaja novi Izrael. Božji dar nikoli ni odmerjen po človeški skoposti, ampak vedno presega naše pričakovanje.

Trpljenje je del naše poti, ni pa zadnja beseda.

Ostaja z nami

Življenje pogosto spominja na Mordor. Toliko je senc, vojn, bolezni, osamljenosti in notranjih puščav. Toda Kristus nas ne rešuje tako, da bi nas odmaknil od sveta. Ostaja z nami sredi poti. Evharistija je kruh romarjev, kruh, ki nas krepi na poti, ko se cilj umika vidnemu polju, in nam daje upanje, ko se zdi, da je vse izgubljeno. Ta kruh ne odpravi trpljenja, ampak daje navzočnost, ki trpljenje napolni z upanjem.

Prav zato lahko skupaj s svetim Pavlom izpovemo: nič nas ne more ločiti od Kristusove ljubezni. Ne stiska ne bolezen, ne preganjanje ne smrt. Njegova zvestoba ne omahne niti tedaj, ko se zdi, da se je vse drugo porušilo. Trpljenje je del naše poti, ni pa zadnja beseda. Zadnja beseda pripada Vstalemu, ki ostaja z nami v lomljenju kruha. Naj nas vodi skozi vse temine tega sveta, dokler ga ne bomo gledali iz obličja v obličje. Molimo tudi za vse, ki evharistije ne morejo prejemati; naj jih Kristus doseže s svojo skrivnostno navzočnostjo in jih utrjuje v upanju.