Prvo berilo: Salomon prosi za modrost, 1 Kr 3,5.7–12; Ps 119;

drugo berilo: Upodobljeni smo po Božjem Sinu, Rim 8,28–30

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 13,44–52)

Tisti čas je rekel Jezus množicam: »Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je nekdo našel in spet skril. Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo.

Nebeško kraljestvo je tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en sam dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.

Nadalje je nebeško kraljestvo podobno mreži, ki jo vržejo v morje in zajame ribe vseh vrst. Ko se napolni, jo potegnejo na obrežje, sedejo in odberejo dobre v posodo, slabe pa poméčejo proč. Tako bo ob koncu sveta: prišli bodo angeli in ločili hudobne od pravičnih. Pahnili jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi. Ste doumeli vse to?« Rekli so mu: »Smo.« Tedaj jim je dejal: »Zato je vsak pismouk, ki je postal učenec nebeškega kraljestva, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro.«

Video razlaga za otroke

Vse za zaklad

Piše: Jure Sojč

Jezus ponovno začne s priliko, da bi lažje vstopili v skrivnost. Pravi nam: »Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je nekdo našel … « Spominjam se, da smo kot otroci z lopatami kopali po gozdu, risali zemljevide in bili prepričani, da bomo našli skrinjo z zlatniki. Domišljija je bila močnejša od utrujenosti. Zaradi zaklada smo bili pripravljeni narediti skoraj vse. Zaklad človeka ne prisili, ampak ga privabi. Kdor odkrije njegovo vrednost, ne potrebuje ukazov. Sam proda vse, ker je našel nekaj večjega. To je pravzaprav bistvo krščanstva. Bog od nas ne pričakuje velikih žrtev zaradi žrtev samih. Pričakuje le toliko modrosti, da bomo znali izpustiti drobiž, ko nam ponuja zaklad. Nihče ne objokuje sveče, ko vzide sonce.

Pričakuje le toliko modrosti, da bomo znali izpustiti drobiž, ko nam ponuja zaklad.

Enako velja za trgovca z biseri. Razlika med obema prilikama je pomembna. Prvi zaklad najde po naključju. Drugi ga išče vse življenje. Nekateri srečajo Kristusa nepričakovano, drugi po dolgih letih iskanja. Toda konec je pri obeh enak. Ko ga enkrat zares odkrijeta, postane vse drugo drugotnega pomena. Največja skrivnost teh prilik je, da Jezus ne govori le o zakladu. Govori o sebi. On je zaklad. To razkriva veliko resnico o veri. Vera ni predvsem sprejemanje naukov. Vera je prepoznavanje vrednosti. Ne delamo tistega, kar vemo, da je prav. Delamo tisto, kar imamo za največje dobro. Zato je vprašanje vere vedno vprašanje ljubezni. Svetniki so bili svetniki zato, ker so videli Kristusa kot največji zaklad.

Razlago evangeljskih odlomkov pripravlja duhovnik mariborske nadškofije Jure Sojč. FOTO: osebni arhiv 

Biser za steklo?

Toda evangelij se ne konča pri zakladu. Jezus spregovori še o mreži, ki zajame vse vrste rib. Cerkev ni skupnost popolnih ljudi. Če bi bila Cerkev muzej svetnikov, večina od nas ne bi smela vstopiti. Ker pa je ribiška mreža, je v njej prostor tudi za grešnike. Hvala Bogu, da je tako. Ločitev bo opravil Bog, ne mi. Naša naloga ni, da odločamo, kdo spada v kraljestvo, ampak da vanj vabimo vse. Prišel bo dan, ko bo vsako življenje razkrito v resnici. Ta misel ni grožnja, ampak opomin. Današnje odločitve oblikujejo našo večnost. Vsakič, ko damo prednost minljivemu pred večnim, prodajamo biser za steklo.

Naša naloga ni, da odločamo, kdo spada v kraljestvo, ampak da vanj vabimo vse.

Vprašanje danes je zelo preprosto: kaj je moj zaklad? Kaj je tisto, zaradi česar sem pripravljen žrtvovati svoj čas, svoje moči in svoje življenje? Odgovor na to vprašanje razkrije, kdo je v resnici moj Bog. Jezus pa danes oznanja veselo novico: obstaja zaklad, ki ga smrt ne more uničiti, čas ne more postarati in svet ne more ukrasti. Ta zaklad je on sam. Kdor najde Kristusa, ni izgubil ničesar, ampak je končno našel vse.