Naš pogovor se je tokrat vrtel okrog duhovništva. Janez Oberstar, ki je duhovnik že 45 let, 40 let je v neokatehumenski skupnosti, 17 let je bila rektor semenišča v Puli, že osmo leto pa je rektor semenišča v Trstu, kjer si prizadeva za vzgojo duhovnikov. Nagovarja s svojo preprostostjo in gorečnostjo, pa tudi odločnostjo za bistveno.

O novem liku duhovnika, življenju v skupnosti in mladih je spregovoril v novi številki Družine.

Se je treba na novo učiti biti duhovnik?

Naučiti se biti duhovnik pomeni naučiti se teologijo in streči stvarem, bistveno pa je, kaj je v našem srcu. Manjka zavedanje, da smo bili rešeni po milosti zaradi Božje ljubezni in usmiljenja.

Ko smo hodili v semenišče, so nas vsi gledali: »To so pa najboljši fantje, ki grejo v semenišče.« Pa ni res. V semenišče pridejo fantje z vsemi slabostmi, napakami, z vsem, kar je v nas. In če duhovnik, pa tudi bogoslovec ne najde okolja, kjer bi osebno rastel v veri in zavedanju, da je enak ostalim ljudem in da potrebuje Kristusa kot odrešenika, lahko sicer opravlja vlogo duhovnika, prej ali slej pa pade v odnosu do denarja ali do predstojnikov ali na seksualnem področju, ker nosi v sebi to slabost.

Pot neokatehumenata, na katero sem stopil, mi je odprla oči, da moram tudi danes po 40 letih v skupnosti in po 45 letih duhovništva biti vsak dan na poti spreobrnjenja. Mladi fantje, ki so polni intuziazma, ko gredo v semenišče, pričakujejo ne vem kaj, nastopijo kot duhovniki, niso pa nikoli sebe spoznali v globini. Z grehom pridemo na svet, smo Adamovi otroci. Tu je odločilna skupnost. Če duhovnik ne živi v skupnosti, ki je na poti spreobrnjenja, ne more spoznati samega sebe. Gre za posledice klerikalizma, ki je včasih postavljal v ospredje, da je duhovnik nekaj posebnega.

Celoten pogovor si lahko preberete v novi številki Družine.