Veronika je stara 32 let, ima dve čudoviti hčerki, stari 4 in 6 let, in živi na kmetiji, kjer se prvotno ukvarjajo s prirejo mleka, skrbijo za kar 100 glav živine, 50 krav molznic, 30 hektarjev zemlje in nekaj kokoši.

Iz Ljubljane v Prlekijo

»Moja starša sta se spoznala med študijem veterine. Mama je iz Ljubljane, tam sem se rodila tudi jaz, a kmalu po mojem rojstvu sva se z mamo preselili v Prlekijo, na očetovo kmetijo. Odraščala sem na majhni kmetiji, kjer smo imeli dve kozi, tri pujse, nekaj kokoši, včasih tudi zajce.

Babica je bila srce našega doma. Skupaj sva obračali seno, delali na vrtu, pomagala sem očetu pri kidanju gnoja in pasla koze. Imela sem najlepše otroštvo,« pripoveduje Veronika. V pogovoru mi je zaupala prikupno anekdoto s kozami. Prisluhnite.

Moža pozna že od malih nog

Svoje otroštvo in mladost Veronika povezuje tudi z možem. »Že od nekdaj smo hodili po mleko k njegovim – Ajlečevim na kmetijo. Prav tam, pri njih, sva se z mamo prvič ustavili, ko sva prišli v vas. Spomnim se ga kot zelo navihanega otroka. (Smeh)

Z Miho sva skupaj hodila k šmarnicam, na gasilske vaje, kasneje pa sva postala par. Jaz sem bila še v srednji šoli, on pa že zaposlen.« Veronika je po končani gimnaziji nadaljevala študij sociologije, ga uspešno zaključila in se zaposlila. Medtem je Miha prevzel domačo kmetijo. »Vedno sem ga podpirala, tudi ko se je odločil za gradnjo novega hleva. Spomnim se, ko sem bila sedem mesecev noseča s prvo hčerko, sem stala v molzišču in delala zapiske. Kljub službi sem vedno pomagala tudi doma.«

 Veronika se Mihe kot otroka spominja zelo navihanega. FOTO: Siniša Kanižaj

Kmalu je začutila, da je kmetija njen dom, njeno življenje

Po končani srednji šoli je odšla v Maribor na študij sociologije. »Moji cilji so bili drugje. Želela sem delati z ljudmi, zanimala so me družbena vprašanja, raziskovanje, statistika – vse, kar sociologija zajema,« pove. A ko je študij zaključila, se v stroki ni zares našla. Mož je medtem že prevzel kmetijo, ko sem še študirala, ampak z njegove strani nikoli ni bilo pritiska. Vedno je rekel: ‘Ti imaš svojo pot, pojdi v službo, za to si se učila.’ To je bila moja odločitev.«

Takrat sta na kmetiji delala še Mihova starša, ki sta se upokojila šele pred kratkim. V ozadju je morda vedno tlela misel, da bi se Veronika nekoč pridružila delu doma. »Zaposlena sem bila skoraj sedem let, vmes sem imela dve porodniški. Delala sem v Mariboru, vožnja mi je vzela preveč časa, delovnik je bil dopoldanski, popoldanski, včasih dvanajst ur na dan, šest dni na teden ... Hčerke skoraj nisem videla.«

Poročni dan mladega para. Miha je svojo Veroniko ponosno nesel proti hlevu, kjer se je preizkusila v molži krav. :) FOTO: Karin Kegel Photography 

»Ko sem bila drugič noseča, sva z možem začela resno razmišljati o tem, da pustim službo in ostanem doma, ko se bosta tast in tašča upokojila. Odločitev ni bila težka in nikoli mi ni bilo žal. Rada imam delo z živalmi in kar je najpomembnejše, več časa imam za družino.«

Kako je Veronika odgovorila na hitrih 5 vprašanj:

Pevzem kmetije

Ko je Miha, Veronikin mož, začel razmišljati o prevzemu kmetije od svojih staršev, ni bilo nobenih večjih težav ali nesoglasij. »Tast se je brez težav umaknil. Bil je vesel, da se je Miha odločil ostati doma. Prijavil se je na razpis za mladega prevzemnika, izdelali so nove korita, silose, obnovili hlev za mlado živino. Potem je padla odločitev, da bo treba zgraditi še nov hlev za molznice, če želimo kmetijo peljati naprej.«

Veronika pravi, da večjih birokratskih zapletov pri prevzemu ni bilo, je pa postopek trajal dlje, kot so sprva načrtovali.

Mladim bi res priporočala, naj se o prevzemu začnejo pogovarjati čim prej. Naj premislijo, kaj to pomeni zanje, za kmetijo, in kaj je treba narediti, da bo kmetija tudi vir preživetja.

Žal pa opaža, da je v Sloveniji še vedno veliko kmetij, kjer se prevzemi zavlačujejo. »Poznam kar nekaj takih primerov, ko otroci, stari 40 in 50 let, delajo na kmetiji, ki je še vedno na starših. To je žalostno. In tega je v Sloveniji res ogromno.«

Zakaj je tako? »Morda ni zaupanja med generacijami.«

S prijateljico na izpit za traktor

Dela na kmetiji nikoli ne zmanjka, pravi Veronika, zato se je pred kratkim odločila, da opravi še izpit za traktor. »V bistvu ni bilo težko. S prijateljico sva šli skupaj,« pove z nasmehom in doda, da se marsikateri prijatelji dogovorita za kavo, izlet ali masažo, onidve pa sta si raje privoščili izpit za traktor.

Na tečaju in izpitu, ki sta ga opravili v Mariboru, je izvedela tudi marsikaj novega o varni vožnji s traktorjem. »Nisem imela veliko izkušenj, zato je bilo dobro slišati, kako pravilno peljati v hrib, dolino … Veliko uporabnih informacij.«

 »Živali so z mano od nekdaj. Brez njih si ne predstavljam življenja.« FOTO: Siniša Kanižaj

O vzgoju, delu, vrednotah ...

Veronika svoje delo na kmetiji naravno prepleta z vzgojo hčerk. »V delo jih z možem ne siliva, ampak želim, da spoznata, da se stvari ne zgodijo kar same od sebe, da če nekaj želiš, se je treba za to potruditi,« pravi. Obe deklici zelo radi pomagata. Najraje gresta v hlev, starejša z veseljem vozi samokolnico, mlajša pa sledi po svojih močeh.

»Želim jima predati vrednote, kot so družina, delovne navade, spoštovanje narave in hvaležnost za to, kar imamo. Pomembno mi je, da vesta, od kod pride hrana, da poznata delo na kmetiji, da vesta, da je vse, kar jesta, domače in pridelano z lastnimi rokami. To mi pomeni ogromno.«

Veronika skupaj z možem in hčerkama. FOTO: Osebni arhiv

Nekoč predsednica, zdaj blagajničarka

Oba z možem sta tudi člana društva podeželske mladine Sveti Jurij ob Ščavnici. Zakaj se jima zdi to pomembno: »Članica sem od petnajstega leta. Sprva smo se včlanili zaradi druženja, pozneje pa spoznaš, kako pomembna je skupnost istomislečih – mladih prevzemnikov, ki se lahko med sabo povežemo, si svetujemo, delimo izkušnje o gradnji, razpisih, prevzemu kmetije. To je res pomembno. Kdo bo predstavljal podeželje, če ne mi mladi?«

Veronika je bila štiri leta predsednica društva. »Ogromno sem se naučila o vodenju, izzivih, prilagajanju. Postali smo državni prvaki v kvizu Mladi in kmetijstvo, organizirali kviz pri nas, preživeli korono in celo vinsko degustacijo prek Zooma! Ker so bila srečanja onemogočena, smo se znašli. Pripravili smo celo spletno vinsko degustacijo z lokalnimi vinarji. Vzorce smo spakirali, jih dostavili in skupaj z vinskim sommelierjem izvedli dogodek na Zoomu. Bilo je, kot bi bili skupaj v živo.«

 Na kmetiji najdemo tudi nekaj zajčkov. FOTO: Siniša Kanižaj

Pogled na prihodnost

»Kmetija je zdaj na maksimumu, da si lahko vzameva čas zase in za hčerki, pa tudi kak dopust. Morda bova v prihodnosti še kaj posodobila, recimo za teličke ali kasneje kupila molzni robot, če bo treba. Dokler pa gre delo hitro in gladko, tega ne vidiva kot nujno.«

O prevzemu kmetije pa razmišljata z veliko mero realnosti: »Če se katera od hčerk odloči ostati doma, jo bova podprla, brez pritiska. Vemo, kako je s kmetijstvom pri nas, in si ne želiva, da bi morali hčerki na silo ostati v tem.«

Veronika verjame, da življenje na kmetiji prinese nešteto izzivov, a hkrati tudi največje nagrade – življenje v naravi, svobodo in kakovosten čas z družino.

»Kmetija me je naučila predvsem delavnosti, prilagodljivosti in povezanosti. Pomembna je dobra komunikacija in pripravljenost, saj nikoli ne veš, kaj bo prineslo vreme, zdravje ali delo.«

Prisluhnite tudi preteklim epizodam.