Ime »protoevangelij« ali po naše »predevangelij« je delo, ki opisuje »prve stvari«, to je dogodke pred začetkom Jezusovega javnega delovanja. V Sveto pismo Jakobov protoevangelij ni bil sprejet, ker ga Cerkev ni priznala za navdihnjenega, s tem pa seveda ni rečeno, da iz njega ne moremo izluščiti vsaj nekaj osnovnih podatkov. 

Tako izvemo, da sta bila Joahim in Ana premožna, oba visokega položaja, kraljevega Davidovega rodu. Nista pa imela otrok, kar je veljalo v takratni družbi za sramoto in ponižanje. Z molitvami in postom sta vpila h Gospodu, da bi ju rešil sramote. 

Zaobljubila sta se, da bosta otroka, če ju Bog usliši, darovala Njemu. In Bog ju je uslišal, tako kot pred tem že Saro, Izakovo mater, soimenjakinjo Ano, Samuelovo mater, ter pozneje Elizabeto in Zaharija, starša Janeza Krstnika. Rodila se jima je hčerka Marija, Mirjam, »tista, ki jo Bog ljubi«. 

Iz spisa izvemo, da sta jo po zaobljubi posvetila Bogu, ko sta komaj triletno izročila v varstvo in vzgojo duhovnikov v templju. Njuno poslanstvo je bilo s tem izvršeno, začelo pa se je poslanstvo njune hčerke kot bodoče matere obljubljenega Mesija.

Češčenje in priprošnja

Kristjani so se zlasti sv. Ani vedno radi priporočali, Cerkev pa je njen god praznovala vsaj od konca 12. stoletja. Kot praznik za vso Cerkev je bil uveden leta 1584 pod papežem Gregorjem XIII. 

Skupni god Joahima in Ane, Marijinih staršev in Jezusovih starih staršev, ki ga obhajamo 26. julija, je bil uveden z reformo cerkvenega koledarja leta 1969. S tem so ju želeli postaviti za zavetnika zakoncev in posebej poudariti njuno zakonsko zvezo, iz katere se je rodila Marija, ta edinstveni otrok, edino človeško bitje, ki je bilo že ob spočetju obvarovano madeža izvirnega greha.

Sv. Ani se priporočajo matere in nerodovitne žene, dekleta za srečo poroko in skladen zakon, žene za srečen porod in za blagoslov otrok. Velja tudi za zavetnico proti revščini in priprošnjico proti nevihti. Joahimu se priporočajo mizarji, skupaj z ženo Ano pa sta velika priprošnjika in zavetnika zakoncev.

Cerkev sv. Ane v Tunjicah. FOTO: Marjan Smerke.

Upodobitve in poimenovanja

Joahima in Ano upodabljajo kot starejša človeka, kako vodita Marijo v tempelj, Ano pogosto s knjigo v naročju, kako uči Marijo. 

Prav tako pogoste so upodobitve tako imenovane »Ane Samotretje« (to je tiste, ki je upodobljena »v troje«, torej z dvema drugima, namreč z Marijo in Jezusom). Joahimov »razpoznavni znak« pa sta palica in košara z dvema golobčkoma, ki ju je prinesel za daritev v tempelj. 

Sv. Joahimu sta posvečeni na Slovenskem le dve podružnični cerkvi, medtem ko je sv. Ani posvečenih veliko več cerkva, tako župnijskih kot podružničnih, nekatere od teh so tudi obiskane božje poti. 

Njeno ime nosi naselje Sveta Ana v Slovenskih goricah, ki je hkrati središče istoimenske občine. Sv. Ano častijo kot svojo zavetnico tudi tri velika evropska mesta: Firence, Neapelj in Innsbruck.

Na god sv. Ane so po več krajih na Slovenskem potekali shodi, ponekod so slovesno praznovali »Anino nedeljo«. Danes se marsikje oživljajo »Anini sejmi«, na primer v Višnji Gori, ki pa izgubljajo prvotni verski značaj in postajajo bolj folklorna zanimivost. 

V Rodinah na Gorenjskem je na Anin god že več kot 200 let v navadi, da se zberejo dekleta, žene in matere pri »posebni« sveti maši. Zgodovinski viri poročajo, da sta se teh maš udeleževali tudi  materi dveh naših velikanov, Prešerna in Finžgarja.

Oltarna slika sv. Ane v cerkvi na Rodinah. FOTO: Jože Potrpin.

Ime Ana izhaja iz hebrejskega Hannah in pomeni ljubkost, milina, milost, ljubezen ali molitev. Ime Joahim pa je sorodno hebrejskemu Jehohanan, kar pomeni »Jahve je bil milostljiv«. 

Med Slovenci je ime Joahim skoraj čisto na repu, saj ga nosi le 11 moških, nasprotno pa je ime Ana izjemno priljubljeno, nosi ga več kot 24.000 Slovenk; s tem je na drugem mestu po priljubljenosti, »prehiteva« jo samo hčerka Marija. Zelo priljubljena so tudi izpeljana imena, kot Anja, Anita, Anica, Hana in druga.

Iz slavospeva na čast sv. Ani

»Bodi pozdravljena, Ana, o Božje matere mati, 

ki si v zveličanje pot prva odprla ljudem.

Hčerko si nam podarila, v katere presvetem naročju 

Bog, ki ga svet ne objame, sam si izvolil je dom.

Rada in lahko pomagaš nam v družbi s hčerko preljubo – 

dvigni zato nam prošnje revne pred prestol Boga. 

Nikdar ne bodo željé neplodno nam zledenele, 

če se obrnemo k tebi, če nam obljubiš pomoč.«

Rudolf Agricola (1444–1485)