Pozdravni nagovor na začetku maše. Foto: Ivo Žajdela

Slovesno mašo je vodil upokojeni škof dr. Jurij Bizjak

Slovesnosti so začeli 1. avgusta 2025 s sprevodom izpred kapele sredi vasi v župnijsko cerkev in mašo. 2. avgusta so predstavili knjigo Leona Krmela Od kod si prišla?, 3. avgusta je bil orgelski koncert Jurija Kernela. V torek, 5. avgusta je bil zaobljubljeni dan s tremi mašami, slovesno je vodil upokojeni škof dr. Jurij Bizjak.

Upokojeni škof dr. Jurij Bizjak med pridigo. Foto: Ivo Žajdela

Priložnost za pridobitev popolnega odpustka

Praznovanje obletnice zaobljube prednikov v svetem letu je bila z obiskom župnijske cerkve Marijinega Vnebovzetja v Slavini lepa priložnost za pridobitev popolnega odpustka in drugih duhovnih milosti, ki jih v tem milostnem času vernikom podeljuje sveta Cerkev, če so bili tam pobožno pri maši ali kateri drugi pobožnosti in če so izpolnili osnovne pogoje za pridobitev odpustka.

Slavina, župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja. Foto: Ivo Žajdela

Jubilejno leto nam omogoča rešiti se pritiska, strahu in nemoči

Ob slovesnosti je Slavko Rebec, generalni vikar koprske škofije položil na dušo Slavincem: »Odpustek je še nekaj, kar povezuje 5. avgust v Slavini na Pivki ter to leto v Rimu in po svetu. Zaobljubljen dan nas spominja 'velikega odpustka', ko je Bog naše prednike rešil pritiska, strahu in nemoči, ki jih je v njihova življenja prinesla kolera. Dovolj je bilo! Jubilejno leto nam omogoča rešiti se pritiska, strahu in nemoči, ki jih v naša življenja prinaša greh. Možnost imamo, da se popolnoma razkužimo zla.«

Slavina, župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja, glavni oltar. Foto: Ivo Žajdela

Na pokopališčih je skoraj prostora zmanjkovalo

Kaj se je zgodilo pred 170 leti izvemo iz pridige Janeza Podboja ob blagoslovitvi poslikave prezbiterija župnijske cerkve v Slavini na veliki Šmaren leta 1888.

»Ta krasna slika nam predstavlja začetek zaobljubljenega praznika Slavinske fare, za strahovite kolere l. 1855. – Komu izmed vas ni še danes v tužnem spominu ono leto splošnega strahu in groze? Koliko otrok je takrat bridko plakalo po očetu, katerega je neusmiljena bolezen ugrabila, ali po materi, ki je bila v par dnevih zdrava in mrtva? Koliko družin je pretakalo solze po enem ali drugem, ki so ga zgubili? Na pokopališčih je skoraj prostora zmanjkovalo, toliko novih jam je bilo treba izkopati dan za dnevom. V mrtvašnico v Št. Petru so včasih na en dan po 10 – 12 mrličev pripeljali. Umrlo je vse vkup za kolero 347 oseb, velikansko število, če se pomisli, da je kolera le kaka dva meseca gospodarila in samo po enih vaseh in hišah prav s pridom pometala. Oplašeno ljudstvo ni vedelo kaj početi, kako si pomagati. Pomočki zdravnikov niso imeli nobenega uspeha.«

Niko Štrancar, župnik v Zagorju, škof Jurij Bizjak in domači župnik Jožef Jakopič. Foto: Ivo Žajdela

Če jih Marija usliši in s svojo priprošnjo ustavi grozno morilko kolero

»Slednjič se obrnejo faranje Slavinski v svoji stiski tje, od koder je vselej došla pomoč v pravem času, obrnejo se na svojo mogočno patrono Marijo ter zaobljubijo vsako leto praznovati dan 5. avgusta, t.j. spomin Marije Snežnice, če jih Marija usliši in s svojo priprošnjo ustavi grozno morilko kolero. Ravno ta prizor nam je naslikan na prvi podobi. V oblakih je Marija, obdana od angeljev. Spodej v desnem kotu je videti mrtvaški sprevod. Pokopat neso mrliča, ki je nedavno poprej umrl za kolero. Spredaj pa je družba pobožnih Slavincev, k Mariji zdihujočih. Dva držita med sabo bolno osebo, katero je ravnokar napadla srdita bolezen, mrtvaški pot že obliva bledo obličje njeno, onadva jo osrčujeta, naj k Mariji nebeški materi povzdigne umirajoče oko in prosi ljubega zdravja. Možak na levi strani slike, po stari šegi oblečen, pa drži v rokah in kaže kvišku obljubno pismo, v katerem se fara zavezuje dan 5. avgusta praznično obhajati.

Janez Podboj, 1888: »V oblakih je Marija, obdana od angeljev. Spodej v desnem kotu je videti mrtvaški sprevod. Pokopat neso mrliča, ki je nedavno poprej umrl za kolero. Spredaj pa je družba pobožnih Slavincev, k Mariji zdihujočih.«

Ako nas pa vendar le obišče bolezen ...

»Kristjanje dragi! Krasna ta podoba zasluži, da jo večkrat ogledujemo in globoko v srce vtisnemo. Opominja nas k hvaležnosti do Marije, ki je tisto žalostno leto izprosila pri Bogu, da je neusmiljena bolezen kmalu nehala; izpodbuja nas pa tudi, da v prihodnje v enakih slučajih iščimo pomoč pri Mariji, nebeški zdravnici. Prosimo jo, naj nam ohrani ljubo zdravje, ki je največja zemeljska dobrota! Varujmo si ga tudi sami kar je mogoče! Ako nas pa vendar le obišče bolezen, pokličimo na pomoč skušenega zdravnika, potem pa mogočno našo patrono Marijo, kateri Bog nobene prošnje ne odreče.«

Slavina, župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja, oltarna slika. Foto: Ivo Žajdela

K svoji mogočni patroni dajte priteči ob dnevih stiske in nadloge

»Zatorej faranje Slavinski, kedarkoli bote svoje oči upirali v prvo sliko na evangelijski strani velicega altarja, spomnite se strahovitega leta 1855, svoje tedanje obljube in čudovite pomoči Marijine! – Držite natančno takrat storjeno obljubo in praznujte vsako leto dan 5. avgusta z opuščanjem težkega dela in s pobožno udeležbo Božje službe!

K svoji mogočni patroni dajte priteči ob dnevih stiske in nadloge, zlasti pa kedar vas bolezen obišče in bleda smrt potrka na vrata! Skrbna varhinja, Marija vas ne bo zapustila, ampak znova pokazala svoje milo, materno srce in naklonila vam pomoč v potrebi.«

Leta 1905 je ljubljanski knezoškof Anton Bonavertura Jeglič v Slavini blagoslovil kapelo, posvečeno presvetemu Srcu Jezusovemu

Leta 1905 je knezoškof Jeglič v Slavini blagoslovil kapelo

Leta 1905 je slavinski župnik Matija Prijatelj sredi vasi dal sezidati kapelo posvečeno presvetemu Srcu Jezusovemu, ki so jo blagoslovili pred 120 leti, 5. avgusta 1905. Kapelo je blagoslovil takratni ljubljanski knezoškof Anton Bonavertura Jeglič, ki je v svojem dnevniku takole opisal takratno slovesnost:

»V soboto, 5. avgusta, sem bil v Slavini. Obhajali smo petdesetletnico obljube, da se na praznik Marije Snežnice nič ne dela, pač pa, da je dopoldne in popoldne božja služba v župni cerkvi in v vseh ekspoziturah. Takrat (1855) je kolera razsajala in je v dveh mesecih samo v tej župniji umrlo 349 oseb. Posebno slovesna je v Slavini sami druga služba božja.«

Kapela, posvečena presvetemu Srcu Jezusovemu, danes. Foto: Ivo Žajdela

Gospod, zdaj odpuščaš svojega služabnika v miru

»Letos je pa bolni g. župnik Matija Prijatelj sezidal lepo kapelico in napravil lep, visok kip presvetega Srca Jezusovega, ki naj se današnji dan blagoslovi in v kapelo prenese. Povabil je mene, naj pridem in naj mu še to prošnjo uslišim, preden umrje. Šel sem, pridigal sem, maševal in kip blagoslovil. Duhovnov nas je bilo nad dvajset; ljudstva se je kar trlo. Prekrasna je bila procesija iz cerkve h kapelici, kjer sem še nekoliko besedi spregovoril, prišlo je pet ali šest Marijinih družb z zastavami. G. župnik je bil silno vesel in je rekel: »Nunc dimitte Domine servum Tuum in pace« (Gospod, zdaj odpuščaš svojega služabnika v miru)! Že blizu tri leta ima vodenico, okoli 250 litrov vode so mu že vzeli. Bili so vsi duhovni iz okolice: radi se imajo in radi se shajajo; zato pa tudi sami lepo žive in po župnijah versko-cerkveno življenje lepo napreduje.«

Slavina, 150 let zaobljube, zloženka, 2005

Slavina, 170 let zaobljube, zloženka, 2025Janko Boštjančič, Slavina – rojstni kraj Kalistrove in Gorupove rodbine, Kronika, 2009

1/12