Slavko Ciglenečki FOTO: Ivo Žajdela

Knjiga zgodovinarja arheologa Slavka Ciglenečkega Between Ravenna and Constantinople. Rethinking Late Antique Settlement Patterns je obsežna predstavitev naselbinske podobe prelomnega časa (konec 3. do začetka 7. st.) v zgodovini Evrope na izpostavljenem geografskem območju med prestolnicama poznoantičnega sveta Raveno in Konstantinoplom. To pomeni, da je ozemlje današnje Slovenije v knjigi dobro zastopano in prikazano v širšem kontekstu.

Ajdna pri Jesenicah. VIR: visitzirovnica.si

Prebivalstvo se je pred barbari umikalo v višinske utrdbe

V prikazanem času so politične, vojaške, gospodarske in socialne razmere ob močnem pritisku barbarov izza limesa povzročile propad nekdanjih naselbinskih oblik: mesta so bila v celinskem delu največkrat opuščena ali pa so obstajala le še v močno skrčenih in ruraliziranih skeletih nekdanjih mest. Bolje so se ohranila le urbana središča v mediteranskem pasu. Tudi nižinske naselbine, predvsem nekdaj močne rimske vile, so prenehale obstajati že do sredine 5. st. Prebivalstvo se je zaradi uničujočega nasilja barbarov začelo postopno umikati v odročne kraje in na naravno zavarovane hribovske naselbine avtarkičnega značaja, kjer pa so še vedno ohranjali antične civilizacijske pridobitve vse do konca 6. st. avtor je predstavil tudi utrdbe iz Justinijanovega časa, ki dokazujejo domišljen sistem varovanja komunikacij med obema prestolnicama. Delo podaja temeljni pregled množice značilnih mest, nižinskih zaselkov in utrjenih naselbin z načrti, zemljevidi in fotografijami, kot tudi interpretacijo celovite preobrazbe naselbinske slike.

Ajdna pri Jesenicah (idealizirana podoba poznoantične naselbine). VIR: visitzirovnica.si

Prelom leta 476

Kot je avtor pojasnil na predstavitvi knjige v Ljubljani 25. oktobra, se je poznoantično obdobje, torej čas okvirno med leti 300 in 600 kot samostojna zgodovinska entiteta uveljavilo šele v zadnjih desetletjih. V tem času je rimski imperij zaradi različnih razlogov, tako ekonomskih, socialnih, verskih kot tudi državljanskih vojn in vedno močnejših barbarskih vpadov začel izgubljati nekdanjo moč in je dokončno propadel leta 476. Vendar ta datum nikakor ni bil usoden za romanizirano prebivalstvo. To je vztrajalo dalje in se skušalo prilagajati spremenjenim okoliščinam, kar se najbolje vidi prav v poselitveni sliki.

Rifnik pri Šentjurju. VIR: turizem-sentjur.com

Oblikovanje etnične podobe današnje Evrope

Avtor je skušal predstaviti naselbinski vzorec v tem nemirnem času, ko se je v osnovnih črtah oblikovala etnična podoba današnje Evrope. Vzhodnoalpsko območje kot tudi Balkan sta bila v tem času v žarišču dogajanj, kar posredno dokazujejo številne bitke kot tudi dejstvo, da so se tu rodili najpomembnejši poznoantični cesarji kot Valentinijan, Dioklecijan, Konstantin Veliki in Justinijan. Če kratko označimo naselbinsko sliko v prvih treh stoletjih, vidimo, da je takrat rimski imperij temeljil na močni mreži rimskih mest, ki so imela svoje pripadajoča območja z različnimi nezavarovanimi zaselki in vilami. Varnost so omogočale rimske legije na Donavi in Renu, dobro utrjeni obrambni črti.

Škofovsko središče v Emoni je bilo požgano

Po državljanskih vojnah v 3. st. se je ta podoba začela spreminjati. Mesta so izgubljala na pomenu in že v prvi polovici 5. st. je bila večina kontinentalnih mest uničena ali opuščena. Značilen primer je prav Ljubljana, nekdanja Emona, kjer je takrat bilo požgano škofovsko središče in nikoli več obnovljeno. Vztrajala so le mesta v Italiji, ob jadranski obali in v vzhodnem delu Balkana, ki so doživela velike spremembe: dobila so močna obzidja, preproste stavbe so bile vgrajene v starejša imenitna poslopja. Izstopale so predvsem cerkve, tako po arhitekturi kot po okrasu: primer Poreč, Stobi, Atene, Solun.

Vranje pri Sevnici. VIR: mojaobcina.si

Ohranjene utrdbe: Ajdna, Vranje, Rifnik, Tonovcov grad

Podeželsko prebivalstvo, ki je bilo prepuščeno samemu sebi, se je postopno začelo seliti na višje hribe, kjer so sami poskrbeli za svojo obrambo in bili večidel samooskrbni. Na njih so v skromni obliki vzdrževali antične civilizacijske pridobitve. Vzhodnoalpsko območje je bilo zaradi intenzivnih barbarskih vpadov najbolj ogroženo, zato so tu lahko raziskali številne dobro ohranjene utrdbe (npr. Ajdna, Vranje, Rifnik, Tonovcov grad). Te so postale tudi značilnost celotnega Balkana. Poleg Slovenije so posebej dobro poznane v Severni Makedoniji in Bolgariji. Med njimi so nekatere večje naselbine imele še zadnje osrednje upravne in cerkvene funkcije, zato lahko v njih vidimo nekakšna miniaturna mesta. Dobro poznan tovrsten primer je Caričin grad, domnevna Justinijana Prima, pri nas pa le deloma raziskana velika naselbina v Kranju. Kot zanimivost je avtor omenil še številne vojaške postojanke, ki so bile zgrajene v času cesarja Justinijana in so v njih posadke skupaj z družinami varovale pomembne komunikacije (pri nas na Korinjskem hribu in Rifniku, številne pa so znane v Dalmaciji in Kvarnerju.

Tonovcov grad pri Kobaridu. VIR: Facebook

Spremembe s slovansko naselitvijo od konca 6. stoletja

Poznoantična poselitev je bila radikalno prekinjena ob koncu 6. st., ko se je naselitvena paradigma v celoti spremenila. Večina mest kot tudi utrjenih naselbin je bila uničena ali opuščena, v ravnicah pa se pojavijo skromna neutrjena bivališča, zemljanke, polzemljanke in lesene koče. To spremembo je mogoče povezati z avaroslovanskim vpadi in slovansko naselitvijo.

Fenomen višinskih utrjenih samooskrbnih naselbin je največja posebnost poznoantičnega obdobja, a je v tuji strokovni literaturi slabo znan, predvsem zaradi nepoznavanja jezikov v tem obsežnem območju. Knjiga je zato izšla v angleškem jeziku, da bi to skrito zgodovinsko bogastvo vzhodnih Alp in Balkana postalo prisotno tudi v zavesti tujih zgodovinarjev in arheologov. Slovenski original bo kmalu dostopen v digitalni obliki.

Istanbul – obrazi svobode

Knjiga Istanbul. Faces of Freedom (Istanbul. Obrazi svobode), je občutljiva in lepa zbirka fotografij (Manca Juvan) in esejev (Oto Luthar), ki raziskujejo idejo svobode v urbanem okolju. Starodavna mesta, kot je Istanbul, so že v antiki predstavljali prostore svobode in so zato za tisočletje prehitela srednjeevropski koncept, ki je zaživel v visokem srednjem veku. Istanbul, imenovan tudi The Great City of Istanbul, je danes neobvladljiv megapolis, njegovi začetki pa segajo v čas starogrškega Lygosa.

Čeprav se je v zgodovino vpisal šele pod imenom Bizanc je njegova vloga ostala enaka. Še naprej in vse bolj se je razvijal v središče različnih svetov in kultur. Kot prostor neposrednega stika med celinami in civilizacijami, je bilo mesto sposobno absorbirati, prepletati in spremeniti vse, ki so se v njem naselili. Iz azijskih Turkov Sirijcev, Kurdov, Grkov, Bolgarov, Bošnjakov, Albancev, Rusov ..., celo Vikingov, je oblikoval večplastno mešanico, ki se še najlažje predstavlja pod skupnim imenom Istanbul.

Fotografinja Manca Juvan med predstavitvijo knjige Istanbul. FOTO: Ivo Žajdela

Mesto razpeto med Evropo in Azijo

Ervin Hladnik Milharčič je zapisal, da je Istanbul sanjska metropola, ki je narejena iz evropskih predstav o Orientu ter spominih na veliko improvizirano mesto razpeto med Evropo in Azijo. »Zgrajeno je iz sanj in iz betona, ki je zasenčil panoramo Sinanovih minaretov s silhuetami neskončnih steklenih stolpnic. Popotnik, ki je zaljubljen v svoje podobe železniške postaje Sirkeci in s trajekta gleda proti Haidarpaši in svilni poti, odvrača pogled od novih naselji na periferiji. Niti Sirkeci, niti Hajdarpaša nista več železniški postaji Orienta, ampak njegov muzej.

Stanovanjski bloki so potisnili ruševine Konstantinovega obzidja v polje nevidnosti. Istanbul Sultanahmeta je z mizicami za turško kavo mesto za turiste. Meščan gre ne drugo stran Bospora na kavo v Starbucks. Pa vendar obiskovalci mesta pridejo gledati prav tisto podobo svojih sanj, iz katerih se je tako okrutno norčeval Edward Said. Istanbulčani zelo dobro vedo kaj v njih vidijo obiskovalci z Zahoda in jim to podobo radi ponudijo na Velikem bazarju.

Manca Juvan je s kamero pogledala v ulice za bazarji, na dvorišča pod starimi džamijami in v obraze ljudi, ki živijo v njihovih labirintih med kamni Justinijanovega Bizanca ter mobilnimi telefoni s hitrim internetom. Tako kot se v mestu nalagajo tisočletne plasti arhitekture, se na obrazih vidijo milijoni življenj, ki jih mesto živi. Vse kar se je mestu zgodilo je pustilo sledove na neskončnih vrstah kamnitih stopnic, obrazi med njimi pa na njih živijo modernost svojega mesta.«