Nadaljevanje iz: Slavko Zupančič, partizansko morišče Jelendol [8]

Prijela sta me dva komunista ter mi tako trdo zvezala roke na hrbtu, da so mi ohromele in jih nisem več čutil. Nato so me navezali na vrv, kjer so bili že vsi drugi moji prijatelji. Prišel je komunistični komandant in vprašal pokojnega Jožeta Bajžlja iz Device Marije v Polju, od kod je doma. Ko mu je povedal, od kod je, ga je komandant vprašal, če ga pozna. Bajželj je odgovori, da ne. Stopil je bliže k njemu ter rekel, naj si ga dobro ogleda, ker ga drugače ne bo spoznal. Jože ni nič odgovoril, uprl je pogled v tla in nič več ni pogledal v bandita. Vprašal sem ga potem, če ga pozna, pa mi je odgovoril, da ne.

Domobranci med izkopavanjem grobišča v Jelendolu 4. oktobra 1944.

Na tovornjaku na morišče Jelendol pri Grčaricah

Oglasil se je neki bandit z nasmehom na ustih: »Ali ni škoda, da ste se borili proti nam, ko vendar vidite, da je vsa Slovenija in ves Balkan v naših rokah? Kralj Peter nam je odstopil vso upravo Jugoslavije. Angleži nam pošiljajo ogromno množino orožja, hrane in obleke!« Pripominjam, da je ravno isti komunist pred par dnevi nam sporočil, da Angleži niso nič vredni, ker jim pošiljajo samo toliko, da se norca delajo iz njih; da kralj Peter ne bo nikoli več prišel nazaj, ker ga oni ne pripoznajo, ter ga bodo ubili kot vse farje, trgovce, posestnike, tovarnarje; da bo pri nas od sedaj naprej vladal samo komunizem in vrhovni glavar Stalin.

Nato so nas naložili na tovornjak in nas odpeljali proti Dolenji vasi oziroma proti Jelendolu. Klečali smo na avtomobilih in polglasno molili rožni venec. Okoli nas so stali komunisti, dvajset po številu, oboroženi z lahkimi strojnicami. Pobegniti ni bilo mogoče nikomur.

Domobranci med izkopavanjem grobišča v Jelendolu 4. oktobra 1944.

Slišali smo strele, ki so pretrgali mojim prijateljem življenje

Ko smo prišli v gozd Jelendol, to je nekako v sredi med jelendolsko žago in Rakitnico, se je avto ustavil. Rekli so nam, da naj izstopimo. Postavili smo se na cesti v vrsti. Za vsakim izmed nas se je postavil bandit s strojnico. Zagrozili so nam, da ga bodo, če se le kdo premakne, na mestu ustrelili. Deset banditov s komandantom je odšlo v gozd, nekako 200 metrov od ceste, od koder so se vrnili po preteku deset do petnajst minut. Nekdo je dal povelje: »Naprej, vsi naenkrat!« Nato je drugi rekel: »Dajmo zaenkrat samo šest, ker je vrv na sredi dovezana!« In res je bila vrv med menoj in Jožetom Bajžljem dovezana. Odrezali so vrv med nama in jih odgnali šest po številu, štirje smo pa še ostali na cesti. Pozdravili smo se še poslednjič: »Na svidenje nad zvezdami!« Nato pa so jih odgnali, mi pa smo se pripravljali na smrt. Pa čim bliže mi je bila smrt, tem lepšo sem videl v duhu Ljubljano in lepo, po vojski urejeno Slovenijo. Videl sem vse tako lepo in sončno. Slišali smo strele, ki so pretrgali mojim prijateljem življenje. Vprašal sem fante, če se bojijo smrti, pa so odgovorili, da ne; da rajši umrejo, kot da bi prijeli za orožje ter se borili proti svojim bratom.

Domobranci med izkopavanjem grobišča v Jelendolu 4. oktobra 1944.

Ko smo prišli bliže, sem videl izkopano jamo

Kmalu so se banditi veseli vrnili in nas odgnali proti mestu, od koder smo prej slišali streljanje. Vso pot sem prosil Boga, da bi bila jama izkopana, da ne bi bil prepad. Ko smo prišli bliže, sem videl izkopano jamo, poleg pa je gorel ogenj. Uprl sem pogled v nebo, se zahvalil Bogu za uslišanje in potolažen stopil bliže k jami. Tam sta me dva komunista prijela, mi razvezala roke in me postavila pred jamo. Odvzeli so mi čevlje, hlače, kapo in očala, ki sem jih vedno nosil. Nato me je še nekdo od komunistov vprašal, če se kaj bojim. Pa me je brž pretrgal, še preden sem mogel kaj reči: »Ti hudič ti! Lej, kako ima lepo srajco, to mi je tudi treba vzeti!« Jaz sem mu rekel, da je polna uši, pa je odgovoril, da jih vse prekuhajo, pa so potem spet za rabo.

Domobranci med izkopavanjem grobišča v Jelendolu 4. oktobra 1944.

Strel, namenjen v glavo, je šel po čudnem naključju mimo

V tem je prišel k jami drugi in ukazal hitro izvršiti obsodbo na meni. Postavili so me k jami, zvezali noge, eden pa me je držal za roke. Morilec pa je stal približno poldrugi meter od mene. Privzdignil je lahki mitraljez in odda dva strela. Prvi me ni vrgel, drugi pa me je zaradi zračnega pritiska vrgel. Zgubil sem ravnotežje in padel vznak v jamo. V kratki omedlevici in sugestiji, da sem mrtev, sem padel v jamo tako, da nisem čutil udarca. Ko sem se prebudil iz omedlevice, je bila moja prva beseda: »Jaz živ?« Začel sem z glavo drgniti ob jamo, da bi videl, ali sem kaj ranjen. Pa tudi ranjen nisem bil, zakaj strel, namenjen v glavo, je šel po čudnem naključju mimo, tako da me ni zadel. Vzdihnil sem: »Živ zakopan!« Pogledal sem noge in videl, da se je vez na njih zrahljala. Potegnil sem noge navzkriž in vez se mi je snela z nog. Hvala ti, o Marija! Tako sem ležal počez v jami.

Med izkopavanjem grobišča v Jelendolu 4. oktobra 1944.

Padel je z razbito glavo kraj mene

Kmalu je spet počil strel in moj prijatelj je padel mrtev na mene s tako silo, da mi je polomil dve rebri. Jaz sem bolestno zastokal tako glasno, da me je slišal komunist, ki je rekel: »Lej ga hudiča, eden je še živ!« Hitro sem potegnil noge, tako da sem ležal podolgem v jami v senci ognja, ki je gorel ob jami. Komaj sem odmaknil noge k strani, že je bandit stopil k jami in oddal vanjo cel rafal krogel, ki so padale tik mene. Zahvalil sem se svojemu Stvarniku in nebeški Materi za drugo rešitev ter prosil, da me rešita iz tega mučnega položaja. Slišal sem govoriti bandite ob jami. Spraševali so nekega fanta, ki se je tresel, ali se boji smrti. Odgovoril je, da ga zebe, ker nima suknjiča. Postavili so ga na rob jame, oddali v glavo dva strela. Padel je z razbito glavo kraj mene, tako da je njegova vroča kri brizgala tudi po meni. Nato so ustrelili še zadnjega od desetih, ki je prav tako padel v jamo.

Sprevod voz s krstami ubitih iz Grčaric in Bavdel nad Grčaricami v Hrovačo, izkopali so jih 12. avgusta 1944, skozi Dolenjo vas proti Ribnici.

Rešitev z partizanskega morišča v Jelendolu

Komunisti so se začeli pogovarjati, da bodo šli še po druge na cesto, oddaljeno od jame dvesto metrov, ki jih bodo pripeljali iz Ribnice, in da bosta dva pazila pri jami, da bosta v primeru, če pride nemški aeroplan, pogasila ogenj.

Komaj so odšli, je že priplaval točno nad jamo nemški aeroplan, ki sem ga prav dobro videl. Partizana sta začela metati na ogenj že pripravljene smrekove veje, tako da je nastala popolna tema. Prišel je zame pravi trenutek. Zazdelo se mi je, kot da bi me nekdo prijel za roko, da sem z lahkoto vstal, zbežal po jami in se preobesil ven, ker je bila jama globoka poldrug meter. Srečno sem vstal in že bežal. Toda komaj sem bil od jame dvajset do trideset metrov, sem stopil na suho vejo, ki je počila. Komunista sta slišala, zaklicala: »Stoj!« ter že oddala cel rafal iz strojnice za menoj. Jaz sem med tem časom pritekel do neke smreke in se zaletel vanjo ter padel na tla. Prijeti se nisem mogel, ker sem imel roke zvezane na hrbtu. Ravno to me je rešilo, ker ravno tisti čas, ko sem bežal, so krogle švigale nad menoj. Nato sem vstal, se opotekel in spet padel, ker se nisem mogel prijeti. Dva bandita sta me zasledovala. Imela sta eno dinamobaterijo, ki pa jima je nagajala. Pri tako slabi svetlobi me nista mogla opaziti, ko sem begal po gozdu sem in tja, da me niso zadele krogle.

Pokop ubitih iz Grčaric in Bavdel nad Grčaricami na pokopališču v Hrovači pri Ribnici, izkopali so jih 12. avgusta 1944.

Slišal sem, kako so jih streljali

Hodil sem po gozdu celih sedem ur. Hodil sem, kot se hodi po temnem, smrekovem kočevskem gozdu ponoči, bos, samo v spodnjih hlačah ter roke zvezane na hrbtu. Tako nisem imel niti enega sigurnega koraka, vsaka bilka me je že vrgla na tla in koliko moči je bilo treba, da sem se spet dvignil. Padel sem, lahko rečem stokrat. Prišel sem v del gozda, ki je bil posekan in so hlodi ležali navzkriž. Par smrek sem srečno prehodil, toda zgubil sem ravnotežje in padel med hlode. Potreboval sem več ur, da sem mogel vstati in nadaljevati pot.

Morilca sta videla, da me ne bosta mogla zaslediti; vrnila sta se k jami, kamor so pripeljali novih deset žrtev iz Ribnice. Slišal sem, kako so jih streljali. Kako mi je bilo hudo, ko sem slišal strele, pod katerimi so padali moji prijatelji.

Pokop ubitih iz Grčaric in Bavdel nad Grčaricami na pokopališču v Hrovači pri Ribnici, izkopali so jih 12. avgusta 1944.

Z zvezanimi rokami do Rakitnice

Nadaljeval sem pot proti Rakitnici. Hodil sem blizu ceste, da sem videl vsakikrat, ko so peljali nove žrtve. Prišel sem v vas Rakitnico. Hodil sem bolj zunaj vasi, ker je čez vas vodila cesta, po kateri so hodili komunisti. Prišel sem do neke hiše; z glavo sem potrkal na okno in potihoma klical. Nekdo se je oglasil. Prišla je žena k oknu in vprašala, kaj želim. Odgovoril sem: »Če imate človeško srce, pomagajte mi! Roke imam zvezane na hrbtu, ves sem krvav in izmučen. Pomagajte mi!«

Mrmrajoč je šla žena od okna, potem pa je zopet vse utihnilo. Jaz sem čakal in čakal in prosil Boga, naj me reši tega trpljenja. Ko sem tako precej časa čakal in videl, da se nič ne gane, sem ponovno zaklical ter vprašal, ali mi misli pomagati ali ne. Zaprla je okno z besedami, da mi ona ne bo pomagala in naj grem kamorkoli hočem.

Spomenik na grobišču v Hrovači pri Ribnici za umorjene v Jelendolu in Bavdlah pri Grčaricah (za t. i. jelendolske žrtve), z morišča so jih domobranci prekopali 12. avgusta in 4. oktobra 1944, so postavili 7. novembra 1993; govor Tineta Velikonje. FOTO: Ivo Žajdela

Od Rakitnice proti Dolenji vasi

Šel sem okoli hiše in se nepričakovano znašel na cesti. Kakih sto metrov pred seboj sem zagledal dva komunista, ki sta bila na srečo obrnjena v drugo smer, od koder se je ravno približeval avto iz Ribnice, na katerem so peljali novih deset žrtev. Jaz sem zbežal nazaj preko dvorišča; bežal seveda tako, kakor more bežati izmučen in od lakote izhiran človek. Bežal sem na drugi konec vasi, proč od ceste in čakal. Ko se je spet vse umirilo, sem potrkal spet pri neki hiši. Glas iz hiše me je vprašal, kaj želim. K oknu sta prišla mož in žena ter ga odprla. Poprosil sem, naj bosta tako dobra, da mi razvežeta koki, zvezani na hrbtu. Odgovorila sta, da naj prosim pri drugi hiši. Ko pa sem le še prosil in prosil, sta zaprla okno ter šla nazaj v posteljo, kakor da se ni ničesar zgodilo.

Videč, da mi tudi tu nočejo pomagati, sem se napotil do druge hiše. Ko pa sem videl, da so okna tako visoka, da ne bom mogel potrkati, sem se napotil iz vasi z namenom, da ne poprosim nikjer drugje kot v Dolenji vasi pri mežnarju ali pa v župnišču. Moči so me začele zapuščati, tako da sem se resno bal, da ne bom mogel priti v Dolenjo vas, ki je bila oddaljena kakih dvajset minut.

Ves vesel sem pokleknil in z usti pobral jabolko

S pogledom, uprtim v nebo sem prosim Boga, da mi še zdaj pomaga. Zdelo se mi je, da imam takoj več moči v sebi, kajti imel sem trdno zaupanje v Boga in Malijo, da mi bosta še naprej pomagala. Ko sem tako hodil, sem prišel pod jablano, kjer so mi jabolka tako zadišala, da sem začel z nogami iskati po tleh. Res sem po kratkem iskanju začutil pod nogami drobno jabolko. Ves vesel sem pokleknil in z usti pobral jabolko. Iskal sem še dalje in spet dobil enega. Ulegel sem se na zobe in ves vesel jel ta božji dar.

Otrok me je zagledal vsega krvavega in začel jokati

Kmalu sem se napotil naprej. Po dolgem času sem prišel do pro­svetnega doma, kjer je v prvem nadstropju stanoval mežnar, do katerega so držale stopnice od zunaj na balkon. Ker nisem imel toliko moči, da bi šel po stopnicah, sem moral iti tako, da sem se usedel na stopnico in se tako ritensko pomikal s stopnice na stopnico. Ko sem prišel na vrh pred vrata, sem začel z glavo trkati in klicati, naj mi odprejo. Po dolgem času se mi je posrečilo poklicati jih in odpret mi je prišel devetletni fantek, ki me je spoznal po glasu. Ko sem stopil v sobo, kjer je gorela luč, me je otrok zagledal vsega krvavega in začel jokati. Rekel mi je, naj grem naprej v župnišče, kjer je mama; da naj grem hitro, da ne bom prej umrl, ker sem takšen. Poprosil sem otroka, naj mi najprej razveže roke, in potem bom takoj šel naprej. Ko me je hotel razvezati, se je ponovno začel jokati, da ne more, ker imam tako debele in črne roke. Nato je vzel škarje in mi po dolgem času s konico raztrgal vez na rokah.

Spomenik na grobišču umorjenih v Jelendolu, Grčaricah in Bavdlah na pokopališču v Hrovači pri Ribnici. FOTO: Ivo Žajdela

Fantek mi je v joku pomagal in prosil, naj grem v župnišče

Ves presrečen, da imam roke spet proste, sem se zahvalil Materi božji in vsem svetnikom ter jih prosil še za nadaljnjo pomoč. Zahvalil sem se fantku in ga prosil, naj mi da roke na mizo, da bom videl, kakšne imam, ker nisem imel toliko moči, da bi jih mogel sam dati na mizo. Fantek mi je v joku pomagal in prosil, naj grem v župnišče, da mi bo mama pomagala, ker bom drugače prej umrl, ko je videl, da postajam čedalje bolj bled.

Videč, da je res tako najbolje, sem šel z zadnjimi močmi do župnišča. Tam sem pobral malo peska in ga vrgel v okno gospodu kaplanu, seveda, kolikor so mi dopuščale bolne in otečene roke. Posrečilo se mi je, da je par kamenčkov priletelo v okno, toda nihče se ni javil, ker je gospod kaplan mislil, da ga kličejo komunisti.

Ves žalosten sem stal pred župniščem in mislil, kaj bo, ko ne morem nikogar priklicati. Ko sem tako stal pod oknom, sem zagledal, da se je v kuhinji prižgala luč. Vesel sem stopil k oknu in zaklical: »Kuharica, kuharica!« To pa seveda zelo previdno. Kuharica se je oglasila in vprašala, kdo je. Povedal sem, kdo sem. Spoznala me je po glasu, pa vseeno še vprašala, če sem Slavko Zupančič. Ko sem ji potrdil, mi je takoj prišla odpret vrata, da sem stopil v vežo.

Od mene je strnjena kri mojih prijateljev visela kar v kosih

Moje prve besede so bile: »Pomagajte mi, skrijte me, ker me zasledujejo komunisti!« Povedal sem ji tudi na hitro, kaj se je zgodilo z menoj. Spravila me je v kuhinjo, ker si v veži ni upala prižgati luči. Ko me je zagledala, kakšen sem – od mene je strnjena kri mojih prijateljev visela kar v kosih – se je prestrašila, da se je skoraj onesvestila. Kajti mene je ona poznala zdravega, debelega in močnega, zdaj pa sem bil podoben bolj mrliču kot živemu človeku. Poprosil sem jo za kako pijačo, ker sem bil grozno žejen, ter kaj za preobleko, ker sem bil poln uši. Prinesla mi je obleko ter perilo, me umila, preoblekla in dala požirek vina. Nato sem se usedel in prosil vode, da bom otajal noge, ki so bile vse trde od mraza. Ko sem dal noge v vodo, so me tako zabolele, da sem se onesvestil. Kuharica in mežnarjeva žena sta mislili, da bom umrl. Začeli sta me močiti, da sem prišel spet k zavesti. Bil sem tako slab, da sem tudi sam mislil, da ne bom več dolgo živel. Prijeli sta me pod pazduho in gnali v prvo nadstropje na posteljo gospoda župnika /duh. svetnika Karla Škulja, op. ur./, ki je tudi bežal pred komunisti. Daroval sem vse svoje trpljenje za spreobrnjenje grešnikov, se priporočil Materi božji za varstvo, zaspal in tako spal do osmih zjutraj.

Spomenik na grobišču umorjenih v Jelendolu, Grčaricah in Bavdlah na pokopališču v Hrovači pri Ribnici. FOTO: Ivo Žajdela

Četrti dan so mi odpovedali živci. Nastopila je reakcija.

Pripominjam, da sem prišel v župnišče ob štirih zjutraj. Streljali so mene in moje prijatelje okrog devetih do pol desetih zvečer. Torej sem hodil od Jelendola do Dolenje vasi – razdalja je samo pol ure – celih šest ur in pol.

Ko sem se zjutraj zbudil, sem prosil, da me skrijejo kam drugam. Postlali sta mi v podstrešju, kjer je bila cerkvena soba, v kateri so imeli shranjene cerkvene stvari. Tu sta me skrili pod nebo in bandera ter naložili okrog mene svečnike ter venec. Tako sem bil skrit celih deset dni.

Četrti dan so mi odpovedali živci. Nastopila je reakcija. Vse, kar sem pojedel, sem vrgel nazaj črno kot tinta, potem me je zopet gnalo naprej, tako da sem mislil, da bodo tudi čreva šla od mene.

V Ribnici so me nemški vojaki naložili z drugimi begunci na tovornjake

Po desetih dneh so prišli Nemci z ofenzivo in ta dan sem se smel prvič prikazati na svetlo. Začel sem tudi že malo hoditi, seveda bos, prvič, ker nisem imel čevljev, drugič pa, ker sem imel noge hudo zatečene. Vseeno sem bil vesel in zadovoljen, ker sem se čutil rešenega pred komunisti. Tako sem hodil sedem dni. Dobri ljudje so mi nanosili živil in obleke ter čevlje.

11. novembra 1943 sem dobil obvestilo, da se umaknemo v Ljubljano, ker je že varno iti preko Turjaka do Ljubljane z vojaško kolono. Do Ribnice sem se odpravil peš. Zavest, da sem rešen, mi je dajala moč, da sem vzdržal na poti. V Ribnici so me nemški vojaki naložili z drugimi begunci na tovornjake in nas odpeljali proti Ljubljani. Šli smo počasi, ker je bila cesta prekopana na več mestih. Prišli smo srečno v Ljubljano.

Spomenik na grobišču umorjenih v Jelendolu, Grčaricah in Bavdlah na pokopališču v Hrovači pri Ribnici. FOTO: Ivo Žajdela

Po enem mesecu sem si toliko opomogel, da sem šel lahko ven

Prvi večer sem spal pri neki poznani družini. Drugi dan me je povabila ugledna in vsega spoštovanja vredna družina dr. Capudrova, ki me je vzela v oskrbo. Bil sem potreben počitka. Tu mi ni ničesar manjkalo; imel sem dobro postrežbo, mir in toplo sobo. Tako se mi je zdravje počasi boljšalo, tako da sem pozabil na vse prestane strahote, ki jih ne bi privoščil niti najhujšemu sovražniku.

Po enem mesecu sem si toliko opomogel, da sem šel lahko ven, nakar sem šel na pregled v bolnišnico. Tu so me zadržali, ker sem imel vnetje srednjega ušesa in to na obeh ušesih in je bila nevarnost popolne oglušitve.

V bolnišnici sem ostal štirinajst dni. Po preteku teh dni sem dobil službo in jo tudi takoj nastopil. V njej se še zdaj nahajam in sem zadovoljen /očitno je bilo besedilo napisano še doma pred odhodom v begunstvo, op ur./. Za vso to čudežno rešitev se imam zahvaliti Materi božji in božji previdnosti, ki me je vseskozi vodila. Slavko Zupančič, 1. r.

Konec

1/13