Milena Stare je to naredila najprej s knjigo z naslovom Sledovi vrtnic, 9. junija zvečer pa tudi javno v dvorani frančiškanskega samostana v Kamniku v pogovoru s prijateljico, pisateljico ter urednico in založnico njene knjige prof. Marjeto Žebovec.

Avtorica knjige se je kot nezakonski otrok le enkrat srečala s svojim očetom na Dunaju.

Kot nezakonski otrok, ki se je le enkrat srečala s svojim očetom na Dunaju, je imela grobega in nasilnega očima, vendar tudi srečo v nesreči, da se je v življenju srečevala z dobrimi ljudmi. Kot dekle predvsem s fantom Marjanom na plesu, s katerim se je poročila in si z njim ustvarila družino, imata sina Mateja in hčerko Katjo, ki je udeležence literarnega večera v Kamniku razveseljevala s sijajnim in z močnimi čustvi prevzetim igranjem na električni klavir.

Milenina hčerka Katja je predstavitev mamine knjige polepšala z izvrstnim igranjem na električni klavir. FOTO: Jožef Pavlič

Sama se je po uvodni predstavitvi Milene Klanšek, članice Upravnega odbora Društva sv. Jakob Kamnik, in pozdravu njegove predsednice dr. Marjete Humar predstavila z na pamet povedano dolgo pesmijo Kje vse smo mi doma. Nato pa v pogovoru, bolj branju odlomkov iz knjige, s tistim, kar se ji je zapisalo iz življenja ob spodbudi moža Marjana, nato objavi v Gorenjskem Glasu. Bila je to zgodba o prvem in zadnjem srečanju z očetom. Glavni urednici Gorenjskega Glasa Mariji Volčjak je bila tako všeč, da ji je rekla: »Vi samo pišite!« In res je bilo tako. Od že poprejšnjega pisanja dnevnika do lastnih in drugih zgodb, posebej prijateljev in prijateljic, pesmi in enodejank.

Milena Stare je predstavitev svoje knjige začela s pesmijo Kje vse smo mi doma … FOTO: Jožef Pavlič

Vse je vzeto iz resničnega življenja. Njenega in ljudi, ki so se je s svojimi življenjskimi usodami, zlasti nesrečnimi, posebej dotaknili, jo prevzeli, jih nosi v sebi tako močno, da je morala to »preliti« na papir. Kako dobro ji je to uspelo, boste presodili bralci knjige.

Želja po pisanju Mileni Stare daje moč ohraniti nasmeh v očeh, pogum, toplino, skromnost, ljubezen in verjetno nove pripovedi, ki se še skrivajo v njenih spominih.

Navzoči na literarnem večeru so to doživeli »iz prve roke«. Kar je njena prijateljica Maja Gradišar o Mileni (Štefaniji, drugo ime, ki ga je dobila pri krstu) zapisala na zavihek knjige: »Ljubiteljica cvetja sledi svojemu notranjemu bogastvu. Želja po pisanju, ki je tudi sicer del njenega poslanstva, pa ji daje moč ohraniti nasmeh v očeh, pogum, toplino, skromnost, ljubezen in verjetno nove pripovedi, ki se še skrivajo v njenih spominih.«

Navzoči na predstavitvi knjige, med njimi gvardijan kamniškega frančiškanskega samostana p. Ciril Božič in dolgoletni misijonar v Afriki, zlatomašnik jezuit p. Stanko Rozman (drugi z desne), so z velikim zanimanjem spremljali kulturni dogodek. FOTO: Jožef Pavlič

Te pripovedi bodo zajemale tudi iz moči odpuščanja, o čemer bo govorila njena nova knjiga. Pisateljica je javno priznala, da to moč dobiva iz Božje ljubezni do nje in tudi človeške njenih najbližjih in sorodnih duš. Kako sta obe potrebni, je razkrila tudi v odgovorih na več vprašanj oziroma miselnih utrinkih navzočih, ki so močno ganjeni spremljali in podoživljali njeno življenjsko in literarno pripoved. Tudi o potrebi po samoti, v kateri človek premisli o sebi, svojih bližnjih, življenjski poti. Potem se, kot pri Mileni Štefaniji Stare, lahko porodi kaj velikega.

»Največja odlika avtorice je, da v sebi prepozna čustva in občutke ter jih zna izraziti. Prav opisovanje notranjega življenja bogati njene zgodbe, pesmi pa tudi enodejanke, ki so duhovite, obenem pa nikogar ne smešijo,« je o literarnem ustvarjanju Milene Stare zapisala urednica knjige Marjeta Žebovec.

Predstavitev knjige je med udeleženci kulturnega dogodka izzvala številna vprašanja in spodbudne dobrohotne utrinke. FOTO: Jožef Pavlič

Lepoto pisateljičine duše, dobro srce in kljub mnogim življenjskim udarcem radosten pogled na svet in vse okrog sebe potrjujejo tudi vrtnice na naslovnici knjige mojstrice fotografije Tatjane Splichal, njena ljubezen do petja in tudi gora, čeprav se ji ni uspelo povzpeti na Mangart; je to tudi humorno opisala v knjigi. Se je pa povzpela na veliko pomembnejše Mangarte svojega življenja. Kako, preberite v knjigi, ki je bila v Kamniku kot nalašč predstavljena prav v mesecu vrtnic. Seveda so, rdeče, krasile tudi mizo sogovornic. 

Izbrane rože iz rok predsednice Društva sv. Jakob Kamnik dr. Marjete Humar so bile ravno prave za veliko ljubiteljico rož. FOTO: Jožef Pavlič

Najlepše pa so številni udeleženci odnesli s seboj s knjigo in vsem zelo zaupno, rahločutno in z žensko toplino povedanim v junijskem večeru 9. junija, ko se je tudi Kamniku bližala nevihta. Zunanje znamenje, da nikomur ni prizaneseno z bliski in treskanjem. Najpomembneje pa je, da jih znaš prenesti. Kako jih je Milena Štefanija, pove njena knjiga Sledovi vrtnic. Najlepših rož, v katerih se skrivajo tudi trni, priteče kri, ko se jih dotakneš, te ranijo, te zaboli, a rana se zaceli. Mileni Štefaniji so se mnoge. In kakšna ob njeni pripovedi tudi komu v dvorani. Ali vsaj, da sedaj ve za zdravila zanje.