Konec septembra, tik pred začetkom drugega vala epidemije, je imela igralka Metka Pavšič v produkciji Mestnega muzeja Idrija premiero predstave Ne bojim se ne hudiča ne biriča s podnaslovom Pregon tihotapke Melhiorce. Dramsko besedilo je napisala Alenka Bole Vrabec, predstava pa govori o resnični ženski, po naključju jo je odkrila kustosinja Mestnega muzeja Idrija Marija Terpin Mlinar. Marina Melhiorca je živela pred tristo leti v Šebreljah na cerkljanskem, ukvarjala se je s prekupčevanjem čipk, cinabaritne rude ter živega srebra. To je že tretja premiera »monodrame« igralke Metke Pavšič: s Fehtarico, monologom italijanskega avtorja Alda Nicolaia, se predstavlja že dobrih dvajset let, odigrala jo je že skoraj dvestokrat; z monodramo Vinka Moderndorferja Ničesar ne obžalujem pa je magistrirala na Akademiji za gledališče, radio , film in televizijo v Ljubljani, doživela pa je okrog 140 ponovitev doma in v tujini. »Kaže, da me kar iščejo vloge žensk iz socialnega dna,« se nasmehne Metka Pavšič, pred nekaj leti tudi Linhartova nagrajenka.

Metka Pavšič je diplomirana socialna delavka, zaposlena v domu starejših v Idriji, podiplomski študij je končala na AGRFT (FOTO: Primož Lavre)

Slabovidna od rojstva, pri 25 letih vid povsem izgubila

Metka se je že rodila močno slabovidna. Mama je to hitro opazila, drugače se je odzivala kot starejša sestra. A živahna deklica se je z drugimi otroki podila naokoli, tudi otroci so vedeli, da slabše vidi, nihče pa ni delal iz tega posebnosti. V prvi razred so jo vpisali v Idriji. »Na tablo nisem videla, črt v zvezku prav tako ne. Ko je učiteljica pisala račune na tablo, da bi jih prepisali v zvezek, sem si jaz kar izmišljala svoje številke in v otroški naivnosti upala, da učiteljica tega ne bo opazila. Otroška iznajdljivost v iskanju neizstopanja res ne pozna meja,« se spominja Metka, ki je uspešno končala prvi razred, v drugi razred pa je odšla v Ljubljano, v Zavod za slepo in slabovidno mladino. Od takrat, pravi Metka Pavšič, »je moja pot ovinkasta in na vsakem ovinku me čaka kakšno presenečenje.«

Metka Pavšič v vlogi Marine Melhiorce. s tremi monodramami ima za seboj že prek 500 nastopov. Pogosto gledalci sploh ne vedo, da igralka ne vidi 8razen če tega ne vedo že od prej) (FOTO: Mestni muzej Idrija)

Študij socialnega dela, igralstvo le tlelo

Ob odhodu od doma je imela še približno osem odstotkov ostanka vida. V šoli je bila uspešna, zavod ji je nudil številne krožke in dejavnosti za razvijanje talentov, kar bi v domačem kraju težko dobila. Po osnovni šoli se je vpisala v Srednjo zdravstveno šolo, nato pa se je - ker so za AGRFT zahtevali popoln sluh in vid - vpisala na višješolski študij socialnega dela, uspešno diplomirala in se po nekaj »ovinkih in serpetinah«, kot imenuje zaposlitev v pralnici Psihiatrične bolnice v Idriji, svetovalke na telefonu TOM-u, maserke v cerkljanskem kozmetičnem salonu (kot absolventka se je izučila tudi za maserko) ter prostovoljnega dela v skupinah za samopomoč v idrijskem domu za starejše … v slednjem dobila redno zaposlitev s polovičnim delovnim časom. V domu organizira prireditve, pripravi vse za maše maše, skupaj s kolegicami vodi pevske in pogovorne skupine, izvede relaksacijske terapije, pogosto pa so prav stanovalci doma prvi gledalci njenih predstav.

Kdo je pri Metki, ki je pri 25 letih vid povsem izgubila, odkril igralski talent? Kaj je botrovalo temu, da se je pri dobrih 40 letih vpisala na podiplomski študij na AGRFT in ga uspešno zaključila? Kako so profesorji sprejeli prvo slepo študentko na ljubljanski igralski akademiji, kako so ji pokazali gibe in mimiko? Ali so dramska besedila v brajici, kako se jih uči in zakaj je orientacija na odru najtežja? In zakaj Metka Pavšič ne mara označbe »slepa igralka«? O tem pa v novi tiskani Družini.

»Pred predstavo prihod na oder naštudiram. Vendar vsak oder je drugačen in samo stotinka nezbranosti, morda treme ob prihodu nanj lahko povzroči, da ne vem, ali sem prav obrnjena. Zgodilo se je že, da sem bila vso predstavo v dvomih, ali sem res obrnjena proti občinstvu. Če je v dvorani tišina, če dolgo ni odziva, je to lahko mučen občutek,« pravi Metka Pavšič.


»Želim si biti videna kot dobra ali slaba igralka, nadarjena ali ne. Izpostavljanje telesne okvare je nepotrebno, morda je celo ponižujoče, namenjeno atraktivnosti in potrošniški miselnosti,« razmišlja Pavšičeva, ki pridevnika slep ali samostalnika slepota ne mara. Pa ne zato, ker okvare vida ne bi priznala! »Ali ste morda že videli zapis sladkorna igralka? Ali igralka z žolčnimi kamni? Najbrž niste. Zakaj bi torej mene označevali z mojo zdravstveno pomanjkljivostjo?« Beseda slep je po njenem še vedno močno obremenjena s številnimi predsodki. FOTO: Primož Lavre

Več v novi tiskani Družini