Pri založbi Družina je pred kratkim izšel prevod Pindarjevih Slavospevov in izbranih fragmentov. Za dojemanje antične kulture in njenega sporočila izjemno delo sta v »vročem antičnem večeru«, v četrtek, 20. junija, v galeriji Družina, v pogovoru z direktorjem založbe Tonetom Rodetom predstavila prevajalec Brane Senegačnik in urednik David Movrin.




Knjiga je prvi naslov nove zbirke Sidera, v kateri bo pri založbi Družina po besedah Rodeta izšlo le malo naslovov na leto, a »s temi naslovi bomo opozorili na temeljna dela, ki so najbolj vplivala na dojemanje stvarnosti evropskega človeka«. Predstavitveni večer prvega izjemnega naslova, ki je v galerijo Družina privabil številne poznavalce in ljubitelje starogrške kulture, je bil razdeljen v dva dela: v začetku sta prevajalec Brane Senegačnik in David Movrin, oba klasična filologa, profesorja na Filozofski fakulteti v Ljubljani, predstavila Pindarjeve slavospeve, v drugem delu pa je igralec Pavle Ravnohrib prebral nekaj slavospevov; dva slavospeva je občinstvu prebral tudi prevajalec.

Najlepša poezija, kar je je bilo kdaj napisane o športu

Brane Senegačnik je že v spremni besedi knjige zapisal, da gre pri Pindarjevih slavospevih za najlepšo poezijo, kar je je bilo kdaj napisane o športu, je spomnil Tone Rode in prevajalca izzval, da je Pindar, ko je pisal poezijo o športu, pravzaprav pisal poezijo o življenju, o dojemanju telesa v vsakdanjem življenju, o izzivih telesnega napora in preseganja samega sebe, skratka o usklajenosti odnosa med presežnim in čistim telesnim naporom.

»Različni vidiki so karakteristični za Pindarjevo poezijo,« se je strinjal prevajalec. »Tematsko, motivno izhodišče in v nekem smislu zunanji cilj teh slavospevov dejansko je športno tekmovanje in slavljenje zmage, vendar pa je v teksturo teh včasih zelo dolgih besedil vtkano cela vrsta drugih stvari, ki za nek osnovni občutek nimajo nobene zveze s športom. Še posebej najbrž ne za sodobnega človeka – če posplošim, ki po mojem ne povezuje poezije s športom in obrnjeno. Še zlasti pa ne s poezijo, ki je izrazito po eni strani vzvišena – gre za najbolj vzvišen tip poezije, kar jih je, in po drugi strani z zelo zagonetno, mestoma izredno zagonetno, namenoma težavno razumljivo poezijo,« je dejal Senegačnik.

Poezija je nastajala po naročilu športnih zmagovalcev

O prevajanju je Senegačnik dejal, da je čutil posebno težo. Ne le v iskanju intuitivnega stika, ki ga prevajalec dobi, ko se nekaj časa druži z avtorjem, tudi ne v semantični interpretaciji posameznih besed in pasusov. »Najteže je, ko iz olimpijskih višav naenkrat pristaneš ob nekem boksarju, ki meče prah in vročino v svoje nasprotnike in ki je povrhu vsega opisan s svojim imenom, ob njem pa so naštete ne samo njegove prejšnje zmage, ampak še zmage njegovih stricev pa starih stricev … to je zelo hud skok in velika nevarnost za prevajalca, da bo iz slogovnih višav padel v neko ravnino, lahko praznino takorekoč,« je dejal Senegačnik in pristavil, da so bila ta nihanja pri Pindarju opažena že v antiki, že eden od antičnih piscev namreč omenja vzpone in nenadne padce. »Tak tip poezije je deloval širom Grčije. Zmagovalci so bili ponos mesta, iz katerega so prihajali. Družben običaj je bil, da je tisti, ki je dosegel zmago, poveličal s slavospevom, ki je bil izveden javno, najbrž od zbora, bil je velik dogodek. Bilo je moč govoriti o veličini zmagovalca, pa če je bil to kak deček ali vladar. In hkrati o veličini njegove domovine. Poezija je nastajala po naročilu. Pinder ni bil zaljubljenec v šport, ki bi spremljal tekmovanja in bi od vzhičenosti zapisoval pesmi. Dobival je naročila – od zmagovalca ali mesta, naročila so bila, plačila niso bila majhna. Pindar je bil ugleden in bogat pesnik in je imel včasih več naročil naenkrat, zato je vpletal v poezijo osebna občutja.«

Sijajne pesniške podobe

Da je Pindarjeva poezija v svojih vzvišenih legah skrajno slikovita, bleščeča in silovita, je poudaril prevajalec. »Tudi v svoji težavnosti. Namen nenavadnih metafor, nenavadne sintakse, ki je pa vedno intenzivno ritmizirana, je po mojem velik čutno miselni vtis, domišljijski vtis, ki ga rojevajo zahtevne, komplekse, a vseskozi sijajne pesniške podobe. Izhajajoč iz dogodka, kateremu je slavospev posvečen, se pravi zmage na tekmovanju, zmage prekrasne konjske vprege, prečudovitih živali, ali pa atleta, tekača, boksarja, rokoborca, v vsem tem je silovita želja po intiziviranju tistega trenutka, po tem, da bi bil trenutek še bolj slovesen, še bolj doživljajsko silovit, da bi se vztrajna lepota, ki jo je na obzorju tega mišljenja človek zmožen, pač udejanjila.« Poezija je tista, ki lahko da najvišji sijaj velikim telesnim dosežkom. Obenem pa na razne načine, najbolj pa preko vpletanja t. i. gnom, modrih izrekov, nasproti slavi trenutka postavi radikalno občutje človeške minljivosti. »Vsa ta slava je pravzaprav samo trenutek, pesem ga lahko poveča, pesem ga lahko podaljša, toda vedno je v ozadju čutiti – včasih bolj opazno, včasih manj – senco, ki trepetata skozi sijaj vseh teh podob.«

Pindar se od antičnih pesnikov najbolj približa modernistični poeziji

Po besedah Senegačnika je Pindar med antičnimi pesniki najbliže modernistični poeziji. Izpostavil je tip podobe, ki so morda znane edino še pri Homerju, t. i. hipalaga. »To pomeni, da nek pridevnik ne povežeš s samostalnikom, h kateremu se navadno veže, ampak na nek čisto drug samostalnik, kar učinkuje potem zelo nenavadno. Namen tega ni, da bi ustvaril jezikovni rebus, da bi pisal pesmi, ki bi bila samo intelektualno vznemirljiva kot neka uganka, ampak zaradi tega, ker to prepletanje lastnosti v pesniški sliki dobi posebno intenzivnost. Stvari postanejo podobne naši realni zaznavi, tisti zaznavi, ki ni funkcionalno zožena, se pravi, da nam nekaj služi samo za funkcijo, ampak ves čas vidimo stvari tudi nezavedno– to je način pravzaprav, zaradi katerega smo na svetu. Smisel takšnih pesniških podob je ravno v pesniškem poustvarjanju realnega občutja, ki je še stopnjevano,« je dejal Senegačnik in pristavil, da takšno pesnjenje predstavlja za prevajalca še toliko večjo uganko.

Ritem je zaščitni znak Pindarjeve poezije

»Zdelo se mi je neprimerno, da bi Pindarja prevajal lektično, se pravi besedo za besedo ali da bi poezijo skušal prevajati v neko prozo, ki bi se skušala čimbolj približati izvirniku. Kajti približati se pomensko izvirniku, ki je namenoma zapleten, polivalenten, je pravzaprav tudi svojska potvorba teksta. Da ne govorim o tem kolikšna pohaba besedila je, če iz njega vzamemo ritem. Ritem je zaščitni zank Pindarjeve poezije,« je dejal prevajalec, zato je, da se ni izgubil okus po Pindarju, ki je v izvirniku izrazito dinamičen, skušal vedno gledati, da je izraz ritmiziran, da je ritmično živ. Navedel je znano misel angleškega prevajalca iz 17. Stoletja, češ da če bi se nekdo lotil prevajati Pindarja besedo za besedo, bi ljudje mislili, da se je en norec lotil prevajati drugega norca.

Movrin: »Ne spomnim se tako dostojne knjige antičnega avtorja, kot je ta«

Pindarja je bilo v slovenščino prevedenega zelo malo, nekaj slavospevov je prevedel Sovre, manjši izbor še Kajetan Gantar. Zato je bil po besedah Movrina celoten prevod slavospevov in fragmentov svojevrsten uredniški izziv. Pohvalil je založbo Družina, da ga je predstavila na način, ki ga je Pindar vreden. »Tako dostojno narejene knjige, kakršnega koli antičnega avtorja, kot je Pindarjeva, se ne spomnim. Morda bi ob bok postavili predvojni Sovretov prevod Avguština, ki jo je opremil Jože Plečnik. Prevod Pindarja se tej mojstrovini lahko postavi ob bok.« Povedal je, da Pindar velja za zahtevnega avtorja, študentje klasične filologije ga berejo ob koncu študija, zato je toliko bolj pomembno, da je v »detajle spolirana, v njej je toliko znanja, da sem obstal«.

Movrin je omenil prevajanje osebnih imen, saj so slavospevi, kot se je pošalil »grški telefonski imenik«, s prevajalcem pa sta jih približala tudi tistim slovenskim bralcem, ki jim grščina ni blizu. Omenil je še »dognano bibliografijo«, narejeno po najstrožjih kriterijih, ki bralcu pomaga, da gre bere naprej, pohvalil pa je tudi prevajalčeve »jedrnate in prosojne opombe«. »Vsa poezija je kot natančno obrušen diamant. Seveda diamanta ne moreš brusit, če nimaš osnovnega materiala. Posegov v prevod ni. Ta prevod je tisto, pri katerem bo ostalo. Tudi čez desetletja, ki se bodo opombe umaknile času.«

Za okus – Pindar (iz osmega pitijskega slavospeva):

»Enodnevnice! Kaj pa je 'nekdo'? In kaj 'nihče'? Sen sence je človek. A kadar se razlije sij iz božjih rok, žareča luč je nad ljudmi in sladko je življenje.«

»Bog izpolni vse tako, kot namerava. Bog tudi krilatega orla ujame, on, ki delfina v morskih vodah prehiti, ki smrtnika vzvišenih misli upogne, drugim pa slavo neustavljivo daruje.«

Sporočilnost, ki je še kako aktualna in globoka za sodobnega človeka, kakor je bila pred 2500 leti.