Foto: osebni arhiv


Ob nedelji Slovencev po svetu smo stopili v kontakt s Slovenci v Venezueli, ki preživljajo težko preizkušnjo politične, gospodarske in zdravstvene krize. Pogovarjali smo se s Carolino Zibert van Gricken, ki se je z možem letos marca preselila v Slovenijo v okviru načrta repatriacije oseb s slovenskimi koreninami iz te južnoameriške države. Več o slovenski skupnosti v Venezueli in o tem, kako jim lahko pomagamo, preberite v tokratni številki Družine (28/2020).

Se nam lahko predstavite?

Rodila sem se v mestu Maracay v zvezni državi Aragua v Venezueli. V Caracas sem se preselila pri 17 letih, da bi študirala računalništvo na Univerzi Simón Bolívar, tu sem živela zadnjih dvajset let. Imam 38 let, sem inženirka računalništva in zadnjih deset let sem delala na različnih položajih kot vodja za kakovost, projektni vodja in vodja manjšega podjetja. Moj mož je Armando Nuńez, ima 39 let in je profesionalni violinist, ima dolgoletne izkušnje z igranjem v profesionalnih simfoničnih orkestrih, kot sta Orquesta Sinfónica de Venezuela (ta z 90 leti zgodovine spada med umetnostno in kulturno dediščino Venezuele) in Orquesta Sinfónica Simón Bolívar (prvi orkester slavnega državnega sistema mladinskih in otroških orkestrov v Venezueli, bolj znanega kot El Sistema).

Kaj je Slovenija pomenila vam, vaši družini?

Zame je Slovenija vedno bila življenjska zgodba. Ko sem bila otrok, nisem dobro razumela tega, kar mi je družina pripovedovala o svojem prihodu v Venezuelo, nisem razumela, zakaj so morali bežati iz svojega doma tu, v Sloveniji. Vsa moja družina po očetovi strani je slovenskega izvora, moj oče, tete, stari starši, pradeda in prababici so bili vsi rojeni v Sloveniji. Živeli so v Britofu, dokler niso morali zbežati v Avstrijo. Za mojo družino je bilo zelo ganljivo in čustveno, da sem zdaj šla nazaj po njihovih stopinjah in se vrnila v Slovenijo. Tudi zame osebno je bilo zelo ganljivo doživetje, da sem prišla sem in začutila, kako domača mi je kultura, kljub temu, da sem po rojstvu Venezuelka, saj sem nedvomno povezana z deželo svoje družine in z njenimi običaji.

Kako ste se odločili, da zaprosite za repatriacijo v Sloveniji?

Prošnja za repatriacijo je bila zelo težka, a logična odločitev. Rodila sem se v Venezueli in tam odraščala. Svojo izobrazbo in izkušnje sem dosegla s trdim učenjem in delom. Toda Venezuela zadnjih let ni več ista kot ta, ki mi je omogočila rasti; nasprotno, razvila se je v državo, ki je sovražna do svojih državljanov, kjer se ne upošteva osnovnih človekovih pravic. Če še tako veliko delaš, če se še tako trudiš delati dobro, ne moreš doseči človeka vrednega življenja. Ni osebne varnosti. Ni pravice. To sem doživela na lastni koži, ko sem pred nekaj leti potrebovala pomoč in zaščito sodnega sistema, a zaradi korupcije niso bile upoštevane moje pravice državljanke in ženske. Na lastne oči sem videla, da policija, tožilci in sodniki ne ščitijo žrtev. V trenutku, ko je Slovenija dala možnost, da zaprosimo za repatriacijo, je zame to pomenilo priložnost zaživeti novo, človeka vredno življenje, kjer bo meni in možu najino delo in trud omogočalo varno in dostojno življenje. Odločitev, da pustim vse za seboj in začnem znova od začetka v povsem novem kraju, je bila težka.


S soprogom Armandom Nuńezom. Foto: osebni arhiv


Kakšne so vaše izkušnje s postopkom repatriacije, ste deležni dovolj pomoči države pri prilagajanju na življenje v Sloveniji?

Moje izkušnje so bile dobre, na svoje začetne dvome sem dobila hiter in konkreten odgovor, kolikor je bilo mogoče. Vsi, od predstavnikov Slovenije v Braziliji do zaposlenih na ministrstvih, ki sodelujejo pri projektu repatriacije, so bili zelo pozorni in učinkoviti pri moji repatriaciji.

Kako doživljate Slovenijo, se čutite sprejeti?

Bila sva zadnja, ki sva prišla pred pandemijo, prispela sva 11. marca in takoj se je začela karantena. Kljub temu dogajanju v državi so naju lepo sprejeli in poskrbeli za naju. Imela sva izjemne gostitelje, ki so najine prve tedne tukaj spremenili v zelo prijetne trenutke, kljub okoliščinam v zvezi s covidom-19. Zdaj, ko država živi to novo normalnost, se počutiva zelo dobro. Slovenci so naju zelo dobro sprejeli, z velikim trudom se učiva jezika, da bi se ga naučila čim hitreje, kot je mogoče.

Kako gledate na položaj v Venezueli in na prihodnost vaše domovine?

Na to vprašanje težko odgovarjam, saj je zelo boleče gledati, kako moja država razpada na koščke. Venezuela doživlja več kot deset let nenehnega nazadovanja. Današnje uničenje se ni zgodilo čez noč. Politika vlad vse od leta 1999 je pripeljala Venezuelo v položaj, ki ga doživlja danes. Situacija je danes še veliko hujša kot takrat, ko sem marca zapustila državo. Vlada Nicolása Madura je izkoristila krizo s covidom-19, da je uničila še zadnje človekove pravice, ki so ostale, da bi imela vseobsežen nadzor nad prebivalstvom. Kriza osnovnih storitev (voda, elektrika, zdravje, hrana in internet) je popolna. Za mesta v notranjosti države je običajno, da so vsaj sedem ur brez elektrike. Oskrba s pitno vodo ne obstaja, skoraj v nobenem mestu ljudje vode ne dobijo po vodovodu, tista, ki pride, pa ne ustreza nujnim, minimalnim higienskim standardom. Hiperinflacija ljudem onemogoča, da bi si nakupili nujno količino hrane za življenje, v najboljšem primeru si lahko družine privoščijo en sam poln (a ne uravnotežen) obrok na dan. Zdravstvene službe že leta ne delujejo. Vsa zdravstvena infrastruktura se je sesedla in zdaj, s covidom-19, je še slabše. Številke, ki jih objavlja vlada, ne odsevajo resničnosti, brez sramu lažejo javnosti, če pa kdo temu oporeka, tvega zapor. Že so znani primeri zdravnikov, medicinskih sester in epidemiologov, ki so jim grozili in jih zaprli, ker so oporekali uradni verziji. Komunikacija (TV, telefon in internet) ne dosega vseh ljudi in na splošno so storitve zelo slabe kakovosti. Glede na to družbeno panoramo je moj pogled na prihodnost Venezuele zelo žalosten, saj je v državi, kjer vladata dezinformacija in strah, zelo težko doseči spremembe brez podpore, saj prebivalstvo skrbi le za preživetje. Politična opozicija je v zadnjem letu poskušala vse, da bi obranila edino demokratično inštitucijo v Venezueli, ki ostaja: državni zbor. Toda vlada se ni ustavila v svoji strategiji, da ga uniči, in če se to zgodi, lahko dokončno izgubimo Venezuelo. Na to vprašanje mi je bilo posebno težko odgovoriti danes, 5. julija, saj na ta dan praznujemo dan neodvisnosti, a v tem trenutku Venezuela ni svobodna država.