V tedniku Družina v tekočih številkah predstavljamo manj znano, a izjemno pomembno poglavje slovenske zgodovine: delovanje slovenskih Američanov, ki so daleč od domovine ohranjali slovensko katoliško in narodno identiteto.

Prispevki osvetljujejo štiri velike trenutke slovensko-ameriške katoliške zgodovine: udeležbo Slovencev na 28. mednarodnem evharističnem kongresu v Čikagu leta 1926, kronanje oziroma češčenje Marije Pomagaj v Lemontu v Illinoisu, nastanek slovenske kapele v narodnem svetišču Brezmadežnega spočetja v Washingtonu, D. C., ter slovensko udeležbo na 41. mednarodnem evharističnem kongresu v Filadelfiji leta 1976.

Skupna rdeča nit vseh štirih prispevkov je zgodba o skupnosti, ki ni pozabila, kdo je. Slovenski Američani so s cerkvami, društvi, časopisi, romarskimi središči, dobrodelnostjo in velikimi javnimi verskimi dogodki ustvarili prostor, v katerem se je slovenstvo lahko ohranjalo tudi onkraj Atlantika. V času, ko je bila slovenska identiteta v domovini pogosto vpeta v širše jugoslovanske okvire, so prav slovenski izseljenci v ZDA marsikdaj zelo jasno poudarjali svojo slovensko katoliško pripadnost.

Njihovo delo je bilo še v 70-ih letih v takratni Socialistični Republiki Sloveniji povsem prezrto, še danes pa pogosto ostaja na robu zgodovinskega spomina, vendar je bilo za obstoj slovenstva na ameriških tleh izjemnega pomena. Prispevki zato niso le zgodba o preteklih dogodkih, temveč tudi povabilo k ponovnemu odkrivanju dediščine ljudi, ki so daleč od domovine gradili slovensko skupnost, jo povezovali z vero in jo prenašali na naslednje rodove.

Prispevki temeljijo na večletnem raziskovalnem delu, arhivskem gradivu iz ZDA, časopisnih virih in znanstveni literaturi. Avtorji bodo obravnavano tematiko podrobneje predstavili tudi v knjižnih izdajah pri Mohorjevi založbi v Celovcu.

Maloštevilni, a odločni

Junija 1926 je ameriški Čikago gostil 28. Mednarodni evharistični kongres, prvo tako srečanje v ZDA. Od 20. do 24. junija je mesto preplavil več kot milijonski val romarjev, ki so se pod geslom Mir Kristusa v Kristusovem kraljestvu zgrnili k slovesnim mašam in procesijam. Med njimi je bila tudi maloštevilna, a odločna slovensko-ameriška skupnost.

Iz Kraljevine SHS je v Čikago pripotovala delegacija romarjev pod vodstvom ljubljanskega knezoškofa dr. Antona Bonaventura Jegliča. Pripravljal jo je Slovenski odbor za ameriški evharistični kongres iz Ljubljane, vendar pot ni bila lahka. Od približno sto osemdesetih prijavljenih je čez ocean odpotovalo komaj štirideset romarjev. Ostale so odvrnili visoki stroški, zahtevna dokumentacija in ameriška priseljenska zakonodaja, ki je po uvedbi strogega protipriseljenskega zakona iz leta 1924 postala izrazito nenaklonjena do potencialnih priseljencev iz vzhodne in južne Evrope. Romarji so to občutili že ob prihodu v New York: na Ellisovem otoku so ameriške oblasti od sto petih potnikov ladje Olympic zadržale kar enainsedemdeset oseb, med njimi 12 Slovencev. Šele posredovanje slovensko-ameriških duhovnikov in laičnih voditeljev skupnosti je preprečilo, da bi se romanje omenjenih končalo že pred ciljem.

Otroški zbori na 28. Mednarodnem evharističnem kongresu v Čikagu, IL na Soldier's Field leta 1926. / Edward R. Kantowicz: The Archdiocese of Chicago A Journey of Faith (Singapure: Booklink, 2006), str. 27.

Sprejem v Čikagu je bil veličasten. Slovensko-ameriško skupnost je pod vodstvom p. Kazimirja Zakrajška in predsednika Kranjsko slovenske katoliške jednote Antona Grdine spremenila župnijo sv. Štefana v središče slovensko-ameriškega dogajanja. Ulice so okrasili s slovenskimi trobojnicami in ameriškimi zastavami ter s sloganom Slovenska Amerika pozdravlja svoje pastirje. Pri odprtju kongresa so slovenski romarji v veliki procesiji korakali pod lastno trobojnico, ločeno od hrvaške delegacije in drugih slovanskih skupin. Gesta ni bila zgolj simbolična. V trenutku, ko je beograjska politika doma in v tujini vztrajno govorila o enotnem jugoslovanskem narodu, je trobojnica na čikaških ulicah pomenila javno zavrnitev tega poimenovanja. Slovenci doma in tisti onkraj Atlantika so vztrajali, da so Slovenci oziroma slovenskega porekla.

21. junija se je v dvorani Knights of Columbus zbralo več kot dva tisoč ljudi na zborovanju slovenskih udeležencev kongresa. Govorniki so se vrstili z izrazito praktičnimi sporočili. P. Frančišek Ažbe je opozarjal na nevarnosti asimilacije in pomen ohranjanja slovenskega jezika, p. Benvenut Winkler je pozival k duhovnim poklicem med drugo generacijo slovenskih priseljencev, Grdina pa je predstavil organizacijske in finančne razsežnosti romanja. V naslednjih dneh so slovenski otroški zbor sv. Štefana, slovenska bogoslužja na stadionu Soldier Field in udeležba pri slavnostni procesiji v semenišču v bližnjem kraju Mundelein še utrdili javno podobo skupnosti, ki ni želela izginiti niti v večdesetmilijonski množici ameriškega priseljenskega prostora niti v nadnacionalno razumljenem jugoslovanskem identitetnem okviru, ki se je gradil v Kraljevini SHS.

Zaključne slovesnosti evharističnega kongresa na St. Mary of the Lake Seminary v Mundeleinu, IL 24. junija 1926. / Edward R. Kantowicz: The Archdiocese of Chicago A Journey of Faith (Singapure: Booklink, 2006), str. 28.

Janez Plevnik (1870–1938) je bil slovenski katoliški duhovnik, ki je v ZDA odigral ključno vlogo pri ustanavljanju slovenskih župnij v Illinoisu. Soustanovil je župnije sv. Štefana v Čikagu (1897), Matere Božje v Waukeganu (1903) in sv. Jurija v južnem Čikagu (1903), od leta 1915 do smrti pa je župnikoval pri Sv. Jožefu v Jolietu. Leta 1926 je predsedoval pripravljalnemu odboru za slovensko udeležbo na čikaškem mednarodnem evharističnem kongresu, bil pa je tudi slovenski predstavnik v odboru za pripravo tega kongresa.

Duhovnik Janez Plevnik. / Saint Joseph Parish, Celebrating 125 years of Faith & Community 1891–2016 (Joliet, IL: Župnija sv. Jožefa, 2016), str. 26.

Članek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (28/2026).