Zapri
Iskanje

Slovenija je močna, če drži skupaj

Za vas piše:
Jernej Pisk
Objava: 21. 07. 2021 / 10:14
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 21.07.2021 / 11:08
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Slovenija je močna, če drži skupaj

Slovenija je močna, če drži skupaj
Jernej Pisk: »Še obstaja upanje, da bomo morda nekoč v prihodnosti spet sposobni skupaj vihteti slovensko zastavo.« FOTO: Arhiv Družine.
Avtor prispevka je Jernej Pisk – mož in oče petih otrok, ter profesor filozofije in športa.

Ob spremljanju dogajanja na političnem parketu v zadnjih mesecih mi je nekoliko neprijetno. Najboljše želje ob 30-letnici Slovenije in hrepenenje po rasti v skupnem dobrem se hitro razblinijo, ko pomislim na družbeno realnost, ki smo ji priča.

Na eni strani je znano, da so se velike in pomembne stvari v zgodovini vedno dogajale v zavzetem sodelovanju, v skupnosti. Na drugi strani pa nam podpihovanje razdeljenosti in sovraštva od medijsko prevladujoče ideologije onemogoča, da bi se zazrli v isto smer in stopili skupaj. 

Ob spremljanju dnevnih novic iz različnih medijev se včasih zalotim pri vprašanju, ali sploh govorimo o istem dogodku, ali živimo v isti državi, ali dihamo isti zrak? Ali sta dve proslavi izpred meseca dejansko proslavljali isto stvar? 

Antični rek »deli in vladaj« je mogoče razumeti tudi kot: razbij skupnost in (ob)vlad(ov)anje bo postalo enostavno. Kanček skupnega, državotvornega patriotizma bi nam v tem trenutku prišel še kako prav, a kaj, ko je tudi ta tako hitro izenačen z obliko nevarnega nacionalizma ter tako že pristane na danes hitro rastočem seznamu prepovedanih besed. 

V imenu svobode zatiramo svobodo. V imenu enakosti povzročamo neenakost. V imenu pravičnosti povzročamo nove krivice. 

Paradoksi, ki bi se še pred nekaj leti zdeli vidni »iz vesolja«, danes ostajajo skriti in zakriti. Demokracija postaja zgolj oblika zunanje formalnosti, ki ohranja ljudski glas le zato, da je zadoščeno zakonu. 

Volivci imajo na koncu »vedno prav«, čeprav se (z)motijo. Zdravniki v bolnišnici pred operativnim posegom pacientu natančno pojasnijo potek, pričakovani rezultat in morebitne zaplete, na kar pacienti »informirano pristanemo«. 

Jean-Jacques Rousseau je nekoč dejal, da bi bila demokracija primerna zgolj za bogove, saj odločanje ljudi v »dobri veri«, da poznamo resnico in da vemo, kaj je prav, za vodenje države ne zadošča. 

Prav nekakšna oblika »informirane izbire« vsakega poučenega volivca bi zato bila sicer zahteven, a potreben pogoj, da bi lahko začeli govoriti o svobodnem demokratičnem odločanju, da bi tako na koncu resnično obveljala avtentična volja ljudstva.

Za nami so tedni mnogih vrhunskih uspehov slovenskih športnikov (košarkarska reprezentanca, Tadej Pogačar, Tamara Zidanšek, Urša Bogataj …), pred nami pa olimpijske igre. 

Na njih športniki ne tekmujejo za svoj klub, ampak pod zastavo svoje države. Ob spremljanju uspehov slovenskih športnikov doživljamo veselje, ponos in pripadnost skupnemu narodu, čeprav kot gledalci nimamo zaslug zanje. 

A v njih vidimo, kaj je mogoče, kaj zmorejo sodržavljani, kaj zmore Slovenija. Majhna na zemljevidu, a močna, če drži skupaj. 

Prav tolažilno je videti, da na športnih prizoriščih Slovenci še zmoremo skupaj vihteti slovensko zastavo, ne glede na razlike v siceršnjih osebnih ideoloških prepričanjih.

Zato še obstaja upanje, da bomo morda nekoč v prihodnosti spet sposobni skupaj vihteti slovensko zastavo tudi 25. junija na Kongresnem trgu v Ljubljani. 

Zgled takšne povezanosti kljub pripadnosti različnim klubom so dokazali tudi kolesarji Luka Mezgec, Matej Mohorič in Tadej Pogačar, ki so ob začetku zadnje etape pokazali, da so povezani z nesrečnim sonarodnjakom Primožem Rogličem, ki je zaradi padca predčasno zaključil tekmovanje. 

Upanje na to, da tudi v današnjem času še nekaj veljajo tradicionalne vrednote, pa odsevajo tudi geste kolesarjev, ki so na zmagovalni oder letošnje izvedbe dirke po Franciji s seboj pripeljali svoje otroke in pokazali, iz katere skupnosti črpajo moč in kaj jim je v življenju zares pomembno.


Avtor prispevka je Jernej Pisk. Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (30/2021). 

Nalaganje
Nazaj na vrh