Slovenski jamarji so do leta 2025 raziskali in popisali več kot 15.300 jam, v dobrem stoletju njihovega raziskovanja pa je pri tem po ocenah sodelovalo več kot 6.000 jamarjev. V zadnjem desetletju so k uspešnosti raziskovanja prispevali tudi lidarski posnetki, geodetska metoda za merjenje razdalje do tarče z laserskimi žarki. Ti jamarje usmerjajo v raziskave posameznih obetavnih območij. Slovenski jamarji so veliko raziskovali tudi v tujini, in to ne le na Hrvaškem in po drugih območjih nekdanje Jugoslavije, pač pa so veliko odprav organizirali še drugam.

Tolminski Migovec: 46 kilometrov in globine 970 metrov

V raziskovalnem smislu so največji izziv brezna. Pri nas sta območji zelo globokih brezen Kaninsko pogorje in Migovec visoko nad Tolminom. Prav tu leži najdaljši jamski sistem v Sloveniji, poimenovan M16. Jamarji so v več desetletjih postopoma raziskali njegovih 46 kilometrov in prišli do globine 970 metrov. Na drugem mestu po dolžini je jamski sistem Postojnska jama, ki pa je z malo več kot 24 kilometri občutno krajši.

Čehi 2 na Rombonskih podih s 1.505 metri globine 5,5 kilometra dolžine

Najgloblje brezno v Sloveniji je Čehi 2 na Rombonskih podih. S 1.505 metri globine pri dolžini dobrih 5,5 kilometra je to tudi eno najglobljih brezen na svetu. (Na vrhu te lestvice je sicer z 2.224 metri Kruberjeva jama, znana tudi kot Voronja, v Gruziji, ki je ena od le dveh znanih jam, globljih od 2.000 metrov.) Čehi 2 so na tem seznamu na 15. mestu. S 603 metri navpičnega padca pa brezno Vrtiglavica na Kaninskih podih ni le brezno z največjim posamičnim navpičnim padcem pri nas in v Evropi, ampak tudi na svetu. Našteta odkritja so rezultat dolgoletnega dela številnih izjemno vztrajnih, predanih, neredko drznih raziskovalcev.

Peter Gedei s knjigo Slovenija pod površjem. Foto: Ivo Žajdela

Jamarstvo je šport, avantura, znanstveno raziskovanje in prijateljstvo

Jamarstvo je tako sčasoma postalo to, kar je zapisal Damijan Šinigoj: šport, avantura, znanstveno raziskovanje, prijateljstvo ter tovarištvo in predvsem ena redkih dejavnosti, ki nas popelje na kraje, kamor človeška noga še ni stopila. Izzivov, ki bodo potešili njihovo raziskovalno strast, jamarjem tudi v prihodnje ne bo zmanjkalo.

V globinah Slovenije obstaja osupljiv svet

»Ko zapredeni v misli drvimo skozi vsakdanjik, se le tu in tam zavemo vsega, kar nas obkroža. Redko, najbrž veliko preredko se zavemo, da je okoli nas živa narava, da se v daljavi nad ravnicami dvigajo griči, za njimi hribi, še bolj v ozadju gore. Še veliko redkeje pa nas prešine misel na svet, ki leži pod našimi nogami. Na svet, kamor sonce nikoli ne posveti, svet, ki ga sploh nimamo prav v zavesti. A če česa ne vidimo ali se k temu misli usmerijo le redko, to še ne pomeni, da tega ni. Prav nasprotno. V globinah obstaja osupljiv svet, kamor običajni ljudje zaidemo le poredko, takrat, ko se domislimo, da lahko vanj vsaj za krajši čas pogledamo tudi sami. Takrat, ko se zavemo, da lahko obiščemo katero od jam, urejenih za turistični obisk, in se potem bodisi nemo bodisi glasno čudimo, kaj vse je narava skozi dolga geološka obdobja postorila,« je v knjigi Slovenija pod površjem zapisal Marjan Žiberna.

Marjan Žiberna. Foto: Ivo Žajdela

Naše kraško podzemlje spada med najlepše na Zemlji

K sreči obstajajo tudi ljudje, ki jih ta očem odmaknjeni svet močno privlači, neutrudni raziskovalni duhovi, ki odkrivajo njegove osupljive razsežnosti. Zaradi njih je slovensko podzemlje dokaj dobro raziskano. Dokaj dobro lahko rečemo zato, ker ves čas odkrivajo njegove še neznane skrivnosti. Zato tudi vemo, da bržkone spada med najlepše na Zemlji.

Slovenski jamarji in jamski potapljači odkrivajo nove in nove jame ter brezna, nove rove in sifone, iščejo in celo sami vzpostavljajo povezave med njimi. Vsako leto se register slovenskih jam poveča za nekaj sto.

Knjiga je plod dolgoletnega dela Petra Gedeia

Podzemlje, kraj popolne teme, privlači tudi ljudi, ki želijo njegovo nepredirnost vsaj za krajši čas razsvetliti, si ga ogledati na lastne oči in ga zamrznjenega v času pokazati tudi tistim, ki vanj nikoli ne zaidejo. Fotografov, ki se posvečajo jamski fotografiji, ni prav veliko. Zanjo je potrebno tako poznavanje jamarstva kot tudi fotografije, kar samo po sebi ni prav pogosta kombinacija. A tudi to ne zadošča, nujna sta velika želja po fotodokumentiranju in izjemna vztrajnost, saj je treba v pogosto težko dostopno podzemlje odnesti kup opreme, začenši z lučmi, ki predrejo temo. Ko se tega zavemo, na jamarsko fotografijo gledamo s še toliko večjim spoštovanjem, nas spomni Marjan Žiberna.

To je knjiga, ki odstira lepote slovenskega podzemlja. Je plod dolgoletnega dela Petra Gedeia, enega največjih mojstrov za jamsko fotografijo na svetu, ki se tej dejavnosti posveča več kot trideset let.

Rezultat natančnega načrtovanja, izjemnega prostorskega občutka in razumevanja podzemnega sveta

Jamska fotografija je ena najzahtevnejših zvrsti fotografskega ustvarjanja. Nastaja v prostoru brez naravne svetlobe, v razmerah, ki so za človeka in opremo pogosto skrajne, v mrazu, vlagi, blatu in popolni temi. Fotograf v jami ni le opazovalec, temveč je hkrati jamar, tehnik, režiser in potrpežljiv strateg, pojasnjuje v knjigi drugi mojster fotografije Arne Hodalič. Svetlobo mora ustvariti z več svetlobnimi viri, razporejenimi po prostoru, ki ga vnaprej ne more zares predvideti. Zato je jamska fotografija tudi neizbežno timsko delo, saj brez sodelovanja jamarjev, tovarišev v dobrem in slabem, ne gre. Za vrhunsko fotografijo je potrebne kar nekaj opreme, ki jo je v jamo in iz nje treba prinesti, številni umetni viri svetlobe, precej dodatnih rok, jamarji za poziranje in veliko potrpljenja. Vsaka fotografija je tako rezultat natančnega načrtovanja, izjemnega prostorskega občutka in razumevanja podzemnega sveta.

Križna jama Vir: knjiga, foto Peter Gedei

Njegove fotografije so prinašalke luči v temo

»Sam sem pred več kot tridesetimi leti postal jamar zgolj po naključju, a prav dolgo v jamarstvu nisem vztrajal. Veselje do jamske fotografije me je minilo, ko sem spoznal, da imamo v Sloveniji jamskega fotografa, ki se uvršča med najboljše na svetu,« je zapisal Arne Hodalič. Peter Gedei je namreč postavil lestvico tako visoko, da jo je skorajda nemogoče doseči. Njegove fotografije so prinašalke luči v temo. Ne samo v prispodobi, pač pa tudi v resnici, saj je pri jamski fotografiji osvetljevanje ogromnih prostorov, »zapolnjenih« s popolno in večno temo, nadvse zahtevno.

Veličastna monumentalnost skritih kotičkov našega planeta

Gedeijeve fotografije močno presegajo zgolj ustrezno razsvetljevanje ali dokumentiranje podzemnega sveta, saj iz njih zadiha prefinjena, meditativna estetika, obenem pa gledalca prepriča z veličastno monumentalnostjo skritih kotičkov našega planeta. Ovekoveči dih jemajoča okolja v okoliščinah, v katerih večina fotografov zaradi varnosti svojo fotoopremo raje pospravi in se ukvarja bolj s tem, kako se bodo kolikor toliko varno spustili v ozko brezno ali se s fotografsko opremo prebili po nekaj decimetrov visokih blatnih pasažah. Petrov talent in izurjenost ravno v takih razmerah zažarita v polnosti.

Vitek kapniški steber v Jami pri Gradišču pri Materiji. Vir: knjiga, foto Peter Gedei

Te jamske fotografije vabijo k zbranemu pogledu

Gedeijeve fotografije vabijo k zbranemu pogledu. So kot tiha meditacija o prostoru, njegovem nenehnem spreminjanju in človekovi navzočnosti v okolju, ki mu sicer ni domače. Njegova moč (in tudi poslanstvo) je namreč prav v tem, da ljudem, ki skritega podzemnega sveta sami niso in najbrž nikoli ne bodo izkusili, lepote jamskega raziskovanja s pridihom pristne avanture in popolne avtentičnosti razkaže skozi svojo fotografijo.

Podzemni svet nam razkriva kot prostor urejenosti, ki presega zgolj vizualni učinek, ampak za gledalca postane izkušnja. Človeška figura, ki jo pogosto vključi v fotografijo, ne deluje dominantno, temveč bolj kot ponazoritev in opominjanje na majhnost opazovalca v primerjavi z razsežnostjo podzemlja.

Divaška jama. Vir: knjiga, foto Peter Gedei

Ti fotografski presežki bodo marsikoga pustili brez besed

»Za konec lahko zapišem, da so zdaj končno na enem mestu zbrani številni Petrovi fotografski presežki, ki bodo marsikoga pustili brez besed ali pa z obžalovanjem, da kaj takega sami nikoli niso in ne bodo doživeli v živo. S to monografijo, ki premišljeno združuje silovitost narave in umirjeno fotografsko prezenco, bomo odslej lahko to nikoli končano spreminjanje skrivnostnega podzemlja občudovali vsak dan,« je v knjigi zapisal Arne Hodalič. Knjiga o čarih podzemnega sveta skozi oči Petra Gedeia je torej nekaj, na kar smo čakali že zelo zelo dolgo časa.

Jama na sežanskem Krasu. Vir: knjiga, foto Peter Gedei

Jama Vilenica, prva med prvimi

Na seznamu »turističnih« jam ima jama Vilenica, ki leži nedaleč od lokalne ceste, približno na pol poti med Sežano in vasjo Lokev, posebno mesto, beremo v knjigi Slovenija pod površjem. Velja za prvo pravo turistično jamo na Slovenskem, v Evropi in tudi na svetu, saj so njeni lastniki, grofje Petač (it. Petazzi), že leta 1633 uvedli plačilo vstopnine. Plačilo vodnikov in svetilničarjev je bilo pred tem znano tudi drugod, Vilenica pa je bila prva, za katero je bilo treba plačati še vstopnino. Nekateri menijo, da je bila vstopnina morda uvedena že prej, po letu 1617, ko je bil tržaški glavar Frančišek Petač, vendar morebitnega zapisa o tem še niso odkrili.

Leta 1633 je grof Benvenut Petač, ki je postal tržaški glavar tri leta pred tem, dal Vilenico v upravo lokavski kaplaniji, z zaslužkom od vstopnin pa sta razpolagala oba, Petač in kaplanija. Pozneje, leta 1809, so Petači upravljanje jame v celoti prepustili lokavski kaplaniji. O tem pričajo pisni dokumenti. Zdi se, da je Vilenica prinašala dovolj visoke prihodke, da se je to splačalo urediti s pogodbami in listinami. Koliko obiskovalcev je imela, je težko reči, saj so knjigo gostov začeli voditi šele leta 1821, leto pred tem, ko je Vilenica postala last tedanje občine Lokev.

Vilenica Vir: knjiga, foto Peter Gedei

Sčasoma sta postali bolj obiskani Postojnska jama in Škocjanske jame

Do Vilenice so obiskovalci lahko prišli tudi s poštno kočijo, saj je bil vhod vanjo nedaleč od tedanje glavne cestne povezave med Trstom in Dunajem. K njeni prepoznavnosti je prispevala bližnja Lipica, kjer je avstrijski vojvoda Karel II. leta 1580 ustanovil slovito kobilarno.

Alberto Fortis, kartograf in slikar iz Benetk, ki je Vilenico obiskal leta 1777, je zapisal, da so domačini iz bližnje Lokve, ki so ga vodili v jamo, »vajeni voditi tujce v temne prostore in so za dostop v jamo uredili priročne kamnite stopnice«. Za vodenje tujih obiskovalcev, ki so bili večinoma nemško in italijansko govoreči, je bilo pomembno tudi določeno znanje jezikov. Kako pomembni so bili ti prihodki za kmečko prebivalstvo oziroma posameznike, ki so se s tem ukvarjali, ni prav dobro znano, vsekakor pa je bil dodaten zaslužek glede na tedanje skromne razmere tukajšnjega podeželskega prebivalstva dobrodošel.

Vilenica je začela svojo strateško prometno lokacijo izgubljati že konec 18. stoletja, ko so traso državne ceste iz Trsta proti Dunaju preusmerili na Opčine in Sežano. To je negativno vplivalo na število obiskovalcev. V prvi polovici 19. stoletja je izgubila dotedanji primat med turističnimi jamami, bolj obiskani sta postali Postojnska jama in Škocjanske jame, ki imata med slovenskimi turističnimi jamami (teh je danes nekaj več kot 20) že dolgo največ obiskovalcev.

Saša Senica, Peter Gedei, Svetloba v večni temi, jame, Delo, 13. 6. 2026Marjan Žiberna, Križna jama, neokrnjena podzemska lepotica, Radovednež, 1. 5. 2026

Simona Bandur, Stoletje jame, ki so ji rekli druga Postojnska, Županova jama pri Grosupljem, Delo, 23. 5. 2026Anja Intihar, Podzemni dragulj najlepše vasi pod Poreznom, Ravenska jama, Delo, 20. 5. 2026Nataša Bucik Ozebek, Po 4800 letih trije Kraševci pokukali iz podzemlja, Pecova jama pri Sežani, Nedeljski, 28. 1. 2026Mateja Rant, Podzemna lepotica, Jurečevo brezno pri Žireh, Loški glas, 28. 4. 2026

Maja Grgič, Društvo ureja skrbništvo nad jamami, Delo, 15. 5. 2026

Katja Petrovec, V jamah bere milijone let stare zgodbe, Nadja Zupan Hajna, Nedeljski, 9. 9. 2026

Drago Perko, Koliko odpadkov smo zvozili v slovenske jame, Delo, 10. 3. 2025