Simpozij je vodila mag. Darja Lavrenčič Vrabec.

Strokovne srede v Knjižnici Otona Župančiča so letos namenjene raznolikim rabam jezika v bralnih gradivih za sodobne mlade bralce. V sredo, 13. aprila, so pripravili simpozij z naslovom Meje mojega jezika so meje mojega sveta (Ludwig Wittgenstein 1889 – 1951).

Razmišljanje o jeziku je večinoma potekalo z mislimi na mlade govorce oz. njihovo dojemanje jezika in besedil, zaradi vizualnosti mladih so se dotaknili tudi nejezikovnih elementov – sliki in fotografiji. Izbrani referati bodo objavljeni v reviji Otrok in knjiga. Simpozij je organizirala Mestna knjižnica Ljubljana, sofinancirala pa Javna agencija za knjigo RS.

V uvodni besedi je Jelka Gazvoda, direktorica Mestne knjižnice Ljubljana, predstavila strokovne srede, ki jih organizirajo že 44 .leto, in poudarila, da je žalostno, da se moramo pogovarjati o kakovosti jezika, namesto da bi bilo to samoumevno.


Jelka Gazvoda, direktorica Mestne knjižnice Ljubljana

Prihodnost slovenščine in njenih govorcev

Na prvem predavanju z naslovom Kam s strahom pred jezikovnim pepelom in prahom (o spreminjanju slovenščine in njeni življenjski moči) je spregovoril profesor na Filozofski fakulteti dr. Marko Stabej. Najprej je razmišljal o Wittgensteinovem citatu in se vprašal, ali so meje mojega jezika res meje mojega sveta, saj nove svetove odkrivamo tudi v tujih jezikih. Omejenost na en jezik omejuje spoznavni svet. Enorazsežnost pa prinaša več nerazumevanja kot razumevanja. Prav nerazumevanje je težava tudi pri otrocih. Kot primer je navedel pesem Toneta Pavčka, ki so jo učenci interpretirali, vendar je niso razumeli, zato je poudaril pomen razumevanja, tudi takrat, ko se z razumljenim ne strinjamo. Še posebej je razumevanje pomembno pri navodilih. Slovnice in slovarje je treba prilagoditi uporabnikom, preden jih začnejo uporabljati. Stabej je opozoril pred neupoštevanjem najrazličnejših otrokovih dimenzij. Tudi odrasli raje ne priznamo, da česa ne razumemo, kot pa bi to poskušali preseči. Stabej meni, da bi morali ustvariti odgovornega jezikovnega potrošnika, ki ve, kaj zna sam narediti, kam lahko pogleda, če ne ve, kaj mora vprašati druge itd.


Profesor na Filozofski fakulteti dr. Marko Stabej

Kaj pomaga slovnica, če ni govorcev?

Strah pred izginjanjem jezika je konstanten v veliko jezikih. Tudi v slovenščini, in sicer je imel slabe napovedi že avtor Kranjske gramatike Marko Pohlin, ki je menil, da so zanesljiva pravila pomembna za ohranitev jezika, medtem ko je Stabej v ospredje postavil govorce.

Tudi sodobni mladi so večinoma o prihodnosti slovenščine pesimistični. Menijo, da bo slovenščina manj pomembna od tujih jezikov, če jo bodo zanamci govorili, bo to sleng. Stabej meni, da moramo doseči, da bodo govorci hoteli govoriti slovenski jezik, ne pa da bi jih v to prisilili z zakonom. Vendar morajo imeti razvito jezikovno zmožnost.



Med modernejšimi kazalci, ki kažejo na vitalnost jezika, je navedel zastopanost v digitalnem svetu. Čustvena komponenta jezika zdaj ni več tako močna kot v preteklosti, najpomembnejša je praktična vloga jezika. Stabej je opozoril na postavljanje narečij v ozadje, knjižnega jezika pa v ospredje in dodal, da je knjižni jezik le ena izmed zvrsti jezika, dopolnjujoča drugim pojavnim oblikam (da se govorci različnih narečij lahko razumejo in sporazumevajo), ne pa nadomestna. Obstoječi sistem izobraževanja temelji na nekdanjih praktičnih, čustvenih in simbolnih preteklih potrebah skupnosti. Nove stvari pa se dolgo, predolgo odpirajo, je svoje predavanje sklenil Stabej.

Druga predavanja

Sledilo je predavanje dr. Bože Krakar Vogel o interpretiranju literarnih del pri pouku književnosti, nato je mag. Tilka Jamnik spregovorila o besedah, dr. Simona Klemenčič pa se je spraševala o prihodnosti izmišljenih jezikov. Boštjan Gorenc je analiziral slovenščino v spletnih medijih, medtem ko je dr. Peter Svetina razmišljal o jeziku dialoga in konstruktivni komunikaciji v mladinski literaturi. Pavle Učakar in Arne Hodalič pa sta se posvetila vizualnim elementom – sliki oz. fotografiji.