15. avgusta 1971 je v baziliki narodnega svetišča Brezmadežnega spočetja v Washingtonu D. C. Slovenija po besedah takratnega rektorja svetišča, poznejšega škofa Thomasa Gradyja, »stopila na mednarodni zemljevid«. Tega dne so namreč slovesno posvetili kapelo brezjanske Marije Pomagaj, dolgo načrtovano slovensko kapelo v eni največjih katoliških cerkva sveta.

Bazilika narodnega svetišča Brezmadežnega spočetja v Washingtonu D. C. FOTO: David Hazemali

Koroški Slovenec Jurij M. Trunk, stoletni duhovnik in avtor knjige Amerika in Amerikanci, je ob tej priložnosti zapisal, da je Vital Vodušek, župnik slovanske cerkve Gospodovega rojstva iz San Francisca, z Marijino podobo prinesel v Ameriko del domovine. »Mati božja v Brezjah je naša domovina.«

Do ideje slovenske kapele je prišlo sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko so v washingtonskem svetišču že stale številne kapele drugih katoliških priseljenskih skupnosti ter katoliških redov. Upravljavci svetišča so enega zadnjih prostorov imeli rezerviranega za slovensko kapelo. Gibanje aktivnih pobudnikov za izgradnjo kapele, ki so ga sestavljali profesor dr. Ciril Žebot, Vladimir Pregelj, brata dr. Ciril in Konrad Mejač ter Antonija Turek in Albina Novak iz Slovenske ženske zveze, je hitro preraslo v vseslovensko-ameriško akcijo. Leta 1967 so v Clevelandu ustanovili Sklad za slovensko kapelo, washingtonski pomožni odbor za slovensko kapelo pa je prevzel zahtevno usklajevanje med upravo svetišča, bostonskim arhitekturnim podjetjem in umetniki slovenskega rodu.

Za izgradnjo je bilo treba zbrati 70.000 dolarjev, kar bi danes pomenilo približno pol milijona ameriških dolarjev. Sredstva so prispevale slovensko-ameriške katoliške bratske podporne zveze, etnične župnije, posamezniki, pa tudi rojaki iz Koroške, Furlanije - Julijske krajine, Argentine in Avstralije. Projekt je presegel ideološke razmejitve, saj so za kapelo prispevali tudi posamezniki iz vrst političnih »nekatolikov«.

Kapelo so opremili tako, da je simbolizirala posamezne pomembne dogodke in posameznike iz zgodovine slovenskega etničnega ozemlja. Akademski slikar Leon Koporc je po originalni Layerjevi predlogi naslikal podobo brezjanske Marije, kipar France Gorše je zasnoval štiri reliefne skupine, ki prikazujejo krst kneza Gorazda, škofa Antona Martina Slomška kot učitelja vere in maternega jezika, misijonarja Friderika Barago med staroselci ob Velikih jezerih ter delavsko družino slovenskih priseljencev kot simbol njihovega prispevka ameriški družbi. Strop krasijo vzorci, ki spominjajo na slovenske ljudske vezenine; na njem prepoznamo nageljne, srca in lipo.

FOTO: David Hazemali

Posvetitev sta 15. avgusta 1971 opravila mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik in koprski škof dr. Janez Jenko ob navzočnosti več kot treh tisoč vernikov. V svetišču so se zbrali Slovenci iz »stare domovine«, zamejstva, Argentine, Kanade in njihovi rojaki z vseh koncev Združenih držav. Med romarji se je takrat slišal melanholičen šepet, da je morda to zadnji veliki zbor slovenskih Američanov. Motili so se: tako množično so se znova zbrali dvajset let pozneje, ob osamosvajanju Slovenije.

Napis, ki pripoveduje, da je bila kapela posvečena leta 1971. FOTO: David Hazemali

Dr. Ciril Mejač (1924–2013) se je rodil v Savni Peči pri Hrastniku in leta 1944 maturiral v Ljubljani. Med 2. svetovno vojno je bil urednik domobranskega tednika Tolminski glas. 

Dr. Ciril Mejač. FOTO: arhiv Družine

Po drugi svetovni vojni se je umaknil na Tržaško in nato v Španijo, kjer je leta 1955 v Madridu doktoriral iz romanistike, leto pozneje pa se je preselil v ZDA, kjer je poučeval jezike na srednjih in višjih šolah v Marylandu. Bil je eden ključnih organizatorjev gradnje in posvetitve slovenske kapele v Washingtonu D. C. leta 1971.