Poleg predstavitve trenutne akcije in uporabe sredstev iz pretekle akcije pomoči ljudem v stiski so predstavili tudi poročilo o delovanju celotne mreže Karitas v letu 2024 ter ključne mejnike ob 35-letnici Karitas, ki je bila ustanovljena 1. maja 1990. Osrednje praznovanje in romanje bo v nedeljo, 4. maja, na Brezjah.

Na konferenci so sodelovali: generalni tajnik Slovenske karitas Peter Tomažič, pomočnica direktorice Centra za socialno delo Celje Nataša Omladič Ograjenšek, sodelavka Škofijske karitas Celje Maja Golob, strokovna sodelavka Škofijske karitas Celje s. Jana Rovtar.

FOTO: Jože Potrpin

Vabilo k darovanju

Peter Tomažič je predstavil dobrodelno akcijo »Pomagajmo preživeti in živeti«. Z njo so začeli v času gospodarske krize v letu 2009 in potem z njo nadaljevali do današnjih dni. Lani so zbrali 273.364 evrov. Tudi letos apelirajo na darovalce, da bi zbrali čim več sredstev za pomoč v obliki hrane, higienskih pripomočkov, plačila najnujnejših položnic. Zdaj pomagajo 8.600 posameznikom v delovno aktivni dobi. 

»Nekateri so v negotovih zaposlitvah, nekateri dolgotrajno brezposelni, nekateri imajo status invalida, nekateri pa nimajo nobenega statusa in se zelo težko prebijejo na trg dela ter se težko preživljajo, imajo težave v duševnem zdravju, so v raznih programih rehabilitacije, ki so jih zaključili, a ne morejo samostojno živeti. Drugo skupino predstavlja 17.900 starejših, ki jim pomagamo s plačilom položnic in hrano. Stiska starejših se je v zadnjih dveh letih zelo poglobila. Tretji del tega projekta pa je spremljanje oseb, ki so zaradi specifičnih stisk ali dolgotrajne brezposelnosti ali težav v duševnem zdravju potrebne socialnega vključevanja. Naslednji segment, ki je zelo pomemben, pa je psihosocialno svetovanje, ki ga razvijamo na vseh območjih. Vabimo seveda k darovanju, na voljo je transakcijski račun in pa sklic, veseli bodo vsakega daru, to je pa tudi prvi del dobrodelne akcije.«

Sodelujoči na novinarski konferenci. FOTO: Jože Potrpin

Večje in kompleksne težave starejših

Nataša Omladič Ograjenšek je predstavila značilnosti ljudi, ki prihajajo po pomoč, s katerimi se posamezniki in starejšimi največ srečujejo, in kakšne oblike pomoči nudijo centri za socialno delo.

Pomoč delijo v grobem na dve področji. Eno so socialnovarstvene dajatve, ko ljudje lahko uveljavljajo pri njih denarne pravice. Drugo pa socialnovarstvene storitve, kjer gre za psihosocialno pomoč. V zadnjem času opažajo povečano število oseb in tudi družin, ki se znajdejo v osebnih in socialnih stiskah predvsem zaradi naraščajočih cen življenjskih potrebščin. To pa to niso več samo osebe, ki so brez zaposlitve ali dlje časa trajajoče brezposelne, ampak tudi posamezniki in družine, kjer so starši zaposleni, a ne uspejo s svojimi nizkimi dohodki kriti vseh stroškov življenja.

FOTO: Jože Potrpin

Druga takšna večja skupina pa so starejše osebe, ki zaradi svojih nizkih pokojnin in glede na starostno obdobje, drugih izzivov in težav, ki jih že samo obdobje prinaša, ne uspejo kriti svojih življenjskih stroškov. Vsi ti lahko pri njih uveljavljajo varstveni dodatek To so osebe nad 65 let.

V nadaljevanju je izpostavila predvsem starejše osebe, osebe s kompleksnimi težavami, s kompleksnimi izzivi na večjih področjih. »Poleg finančnih se vedno bolj opaža, da so to osebe, ki ostajajo same, brez svojcev oziroma svojci zanje ne želijo poskrbeti. Dostikrat ugotavljamo, da so starejše osebe izpostavljene tudi nasilju. S strani svojih otrok, odraslih otrok, tudi nasilje med starejšimi zakonci. Težava pri nasilju nad starejšimi je predvsem ta, da ti starejši o tem ne želijo govoriti, ne želijo sodelovati, težko jih je opolnomočiti, predvsem kadar gre za njihove otroke. Niti ne želijo, da se stvari prijavljajo, saj so tega vajeni, že nekako predani obupu oziroma so pogosto prepuščeni dostikrat tem starejšim osebam na milost in nemilost.«

FOTO: Jože Potrpin

Vsak s svojo zgodbo

Maja Golob je predstavila aktualne stiske ljudi, ki so deležni pomoči v okviru akcije »Pomagajmo preživeti in živeti«. Poudarila je, da imajo veliko uporabnikov in vsak ima svojo zgodbo. »Nekdo je lahko na primer dobro izobražen, priden, a se zaradi svojih osebnostnih težav in izzivov na področju duševnega zdravja sooča z velikimi ovirami pri iskanju zaposlitve in tudi vzpostavljanju partnerskih zvez. Ima zelo šibko socialno mrežo in zato potrebuje pomoč pri ponovnem vključevanju v družbo. Naslednji primer je mlajša upokojenka, ki kljub polni delovni dobi dobiva zelo nizko pokojnino. Po moževi smrti ostaja samo s to pokojnino. Pomagamo pri plačilu elektrike za ogrevanje in še pri plačilu katerih drugih položnic ali jo pokličemo, da se pogovorimo z njo, vabimo na izlete, krajši oddih. V načrtu so tudi letovanja, če dopuščajo sredstva. Tretja uporabnica je mlajša, z zelo težko družinsko preteklostjo. Trudi se, uspešno je premagala zasvojenost, se pa zaradi svojih duševnih težav zelo težko vključi v tradicionalne skupinske aktivnosti. Ponudili so ji delo od doma. Tako se počuti vključeno, čeprav se ne druži. Dobi občutek lastne vrednosti. Pomagamo tudi s hrano in plačilom položnicam. Vsem našim uporabnikom, ki to potrebujejo.«

S. Jana Rovtar. FOTO: Jože Potrpin

Gradimo skupnost

S. Jana Rovtar pa je spregovorila o aktivnosti ŠK Celje, s katerimi posameznika vključijo v skupnost, ga opolnomočijo, da pridobi tudi določene kompetence, včasih majhne, včasih večje. »Gre za program socialnega vključevanja posebej ranljivih oseb v skupnost, ker želimo oblikovati prostor, kjer se bo posameznik, ki pride k nam, čutil sprejetega, imel občutek varnosti, svoje mesto in svojo vlogo. S socialnim vključevanjem pa želimo odgovoriti tudi na drugo vrsto revščine, na primer revščino osamljenosti, izoliranosti, izključenosti, občutek neuspešnosti, nekoristnosti, stagnacijo na področju osebnega razvoja. Vse uporabnike osebno spremljamo. Če kdo potrebuje psihosocialno oziroma strokovno pomoč na tem področju, jo tudi lahko dobi, če to želi. Naša naloga je, da pripravimo resnično ustrezno okolje, kjer lahko uporabniki naredijo korak naprej. Za nekatere je to, da najdejo službo. Za druge je ta korak to, da se povežejo z drugimi, za nekatere to pomeni, da naredijo preprosto svoje življenje malo bolj pestro, za koga pa je tak korak naprej že to, da zjutraj vstane. Čisto vsak korak šteje. Organiziramo tudi redne tedenske delavnice s področja ustvarjalnosti, izobraževanja, pohode, romanje, piknik na koncu leta, enodnevne izlete na morje. Tako gradimo skupnost. V resnici skupnost gradijo naši uporabniki. Točno tisti, ki jim družba pogosto sporoča, da tega ne zmorejo več, pa pri nas opažajo, da je to možno.«