Jože Dežman v tem delu kot prvi avtor objavlja pričevanja otrok, katerih starše je partizanska tajna policija (VOS, pozneje OZNA) med II. svetovno vojno (od leta 1941 do 1945) samovoljno pomorila kot potencialne ali domnevne nasprotnike. Dokumentirana je tako usoda ubitih oseb kakor tudi trpljenje potomcev, večinoma še mladoletnih otrok, ki so postali sirote in katerim še do danes ni priznana pravica vojnih žrtev. Nadalje avtor poroča, kako prizadeti otroci iščejo resnico in zadnje počivališče svojih staršev. Poročila časovnih prič so podkrepljena z originalnimi dokumenti, fotografijami in avtorjevim obširnim razmišljanjem o usodnem času druge svetovne vojne.
V drugem delu avtor razmišlja o mehanizmih nasilja, zlasti v Sloveniji med drugo svetovno vojno in po njej ter daje spodbude za preseganje zgodovinske obremenjenosti z zločini in nasilji iz časa komunistične revolucijo in sploh druge svetovne vojne.
V tretjem delu knjige najdemo pogovor s Pavlom Jamnikom z Uprave kriminalistične policije o ugotovitvah policijskega preiskovanja povojnih pobojev.
Dežmanovo delo se ukvarja z enim od najstrašnejših poglavij slovenske zgodovine, ki še do danes ni povsem razkrito.
Knjigo je umetniško opremil Črtomir Frelih.