P. Tomaž Majcen, edini katoliški duhovnik na največjem otoku sveta, je za ameriški katoliški portal OSV News spregovoril o napetem vzdušju v vsakdanjem življenju Grenlandcev: »Ljudje o tem govorijo v trgovinah, na delovnem mestu, celo po maši.«

Minorit p. Tomaž Majcen od leta 2023 upravlja župnijo v Nuuku, prestolnici Grenlandije.

Ker Grenlandija uradno pripada Danski, tamkajšnja edina katoliška župnija – župnija Kristusa Kralja v prestolnici Nuuk - sodi pod katoliško škofijo Kopenhagen. Poleg duhovnikov kopenhagenske škofije je za pastoralo na Grenlandiji odgovoren tudi red minoritov, katerega član je župnik cerkve Kristusa Kralja v Nuuku, slovenski minorit p. Tomaž, ki kot misijonar deluje na Danskem.

Kljub oddaljenosti od Grenlandije p. Tomaž od leta 2023 upravlja župnijo v Nuuku, zato nekajkrat letno v otoški prestolnici preživi po tri tedne, da je blizu tamkajšnji katoliški skupnosti, ki šteje okoli 500 vernikov. Poleg p. Tomaža katoličane v Nuuku obiskujejo tudi drugi duhovniki, da je občestvu večino časa na voljo vsaj en katoliški duhovnik.

Danska zastava v grenlandski prestolnici Nuuk. FOTO: Vatican Media

Vprašanje istovetnosti in samoodločanja

Po besedah slovenskega duhovnika gre prebivalcem Grenlandije pri vprašanju ameriškega nadzora »manj za geopolitiko kot za istovetnost in samoodločanje«: »Večina Grenlandcev ima močan občutek, kdo so, in vztrajajo pri svoji pravici, da sami odločajo o svoji prihodnosti,« je za spletni portal OSV News pojasnil p. Tomaž. Dejstvo, da velika večina ne želi postati del Združenih držav, »je zgovorno samo po sebi«. Mnogi ljudje so zaskrbljeni, vendar je njihovo stališče jasno: »To je naša dežela, naša kultura, naš dom.«

Preberite tudi: Grenlandija: volitve, molitev za mir in župnik iz Slovenije

»Kot duhovnik vidim, kako politična negotovost vpliva na ljudi. Ustvarja tesnobo, zlasti glede istovetnosti ter prihodnosti otrok in družin,« tako slovenski duhovnik. To po njegovih besedah predstavlja poseben pastoralni izziv: »Naše pastoralno delo je danes to, da več poslušamo, nudimo več tolažbe in pomagamo ljudem, da izrazijo svoje strahove.« Cerkev mora biti »kraj miru in upanja«, zavzemati se mora »za človekovo dostojanstvo, za pravice Inuitov in za dialog namesto groženj«.

»Predvsem molimo – za modrost voditeljev, za mir med narodi, za moč našega občestva,« je še dejal p. Tomaž: »V napetih časih, kot so ti, postane vloga Cerkve kot doma za vse še pomembnejša.« Prepričan je, da s(m)o verniki poklicani k vlogi mirovnikov, še posebej v negotovih časih: »Ne smemo pozabiti, da smo vsi Božji otroci ter da naša resnična moč izvira iz sočutja in sodelovanja za skupno dobro.« Slovenski duhovnik vernike vabi, »naj molijo za mir in spoštovanje suverenosti ter naj se nam pridružijo pri skrbi za stvarstvo, še posebej za naše krhko arktično okolje, ki je ena najbolj osupljivih, toda ranljivih Božjih mojstrovin.«

Kljub oddaljenosti od Grenlandije p. Tomaž od leta 2023 z Danske upravlja župnijo v Nuuku, zato nekajkrat letno v otoški prestolnici preživi po tri tedne, da je blizu tamkajšnji katoliški skupnosti, ki šteje okoli 500 vernikov. FOTO: osebni arhiv

Maloštevilčno občestvo priseljencev

Katoliška Cerkev na Grenlandiji predstavlja maloštevilčno manjšino, precej manj kot en odstotek prebivalstva. Katoliško občestvo sestavljajo predvsem priseljenci, predvsem s Filipinov, iz Vietnama ter drugih azijskih in nekaterih evropskih držav, pa tudi nekaj katoličanov iz ameriške vojaške baze. Središče katoliškega življenja je prestolnica Nuuk, kjer je župnija Kristusa Kralja, ustanovljena leta 1958, in je edina katoliška župnija na otoku. Kanonično pripada škofiji Kopenhagen. Bogoslužja obhajajo predvsem v angleščini in danščini in so pod močnim vplivom mednarodne skupnosti.

Večina od okoli 56.000 prebivalcev Grenlandije sicer pripada Evangeličanski luteranski cerkvi, ki je del danske nacionalne cerkve.

Zgodovinsko gledano krščanstvo na Grenlandiji sega v srednji vek, ko je v 12. stoletju na otoku obstajala katoliška škofija Gardar. Ukinjena je bila zaradi podnebnih sprememb in znatnega upada prebivalstva. Katoliško življenje se je znova pojavilo šele v petdesetih letih prejšnjega stoletja, deloma zaradi ustanovitve ameriške vojaške baze, kjer majhna katoliška skupnost obstaja še danes. Duhovniki vernike oskrbujejo tudi v oddaljenih naseljih ob fjordih, pogosto kar z obhajanjem bogoslužij na domovih posameznikov – to je praksa, ki spominja na zgodnje začetke krščanstva.

Večina od okoli 56.000 prebivalcev Grenlandije sicer pripada Evangeličanski luteranski cerkvi, ki je del danske nacionalne cerkve. Njena neodvisna škofija obstaja od leta 1993, od leta 2020 jo vodi škofinja Paneeraq Siegstad Munk. Vse druge krščanske veroizpovedi so na Grenlandiji zastopane v še manjšem številu kot katoličani.