Zapri
Iskanje

Slovenski knjižni sejem: Muževna (sem) steblika [FOTO, VIDEO]

Za vas piše:
Ksenja Hočevar
Objava: 29. 11. 2021 / 10:23
Čas branja: 7 minut
Nazadnje Posodobljeno: 29.11.2021 / 10:35
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Slovenski knjižni sejem: Muževna (sem) steblika [FOTO, VIDEO]

Slovenski knjižni sejem: Muževna (sem) steblika [FOTO, VIDEO]
Balantičevo poezijo so predstavili (od leve): Kristina Mihelj, Ana Obreza, Tomaž Rode, Marija De Luisa in Luka Benedičič. FOTO: Ksenja Hočevar
Ob stoletnici rojstva pesnika Franceta Balantiča je založba Družina izdala pesniško zbirko Muževna sem steblika, mladi ustvarjalci so knjigo predstavili na Slovenskem knjižnem sejmu.

Mladi ustvarjalci so knjigo predstavili na Slovenskem knjižnem sejmu. FOTO: Ksenja Hočevar

Pesmi za zbirko Muževna (sem) steblika je France Balantič urejal konec leta 1941, februarja 1942 jo je prinesel Tinetu Debeljaku, da bi jo priporočil založbi Ljudska knjigarna. Ta je zbirko sprejela, Balantiču tudi izplačala honorar, z natisom pa se je zataknilo, piše v spremni besedi v knjigi France Pibernik. Izrazila je željo, je pozneje pisal Debeljak, da pesnik nekaj pesmi izpusti in doda nekaj novih. Balantiča je to presenetilo, a je sprejel z dobro voljo. Ohranili so se rokopisi s popravki kazala, »zbirka pa v zasnovi, kakršno je pripravil Balantič, ni nikoli izšla,« je zapisal Pibernik leta 2003, ko je založba Družina ob 60. obletnici Balantičeve tragične smrti prvič v samostojni knjigi izdala njegovo edino rokopisno pesniško zbirko in s tem izpolnila poslednjo voljo »pesniku nesporne ustvarjalne moči in izjemne lirične govorice«.

Z recitacijami, igro in glasbo so mladi približali čutenje mladega pesnika v vojnem času. FOTO: Ksenja Hočevar

»Pri prepisih Balantičevih pesmi smo se držali njegovih zapisov v rokopisnem izvodu zbirke in hkrati upoštevali tudi njegove rokopisne popravke v tipkopisnem izvodu,« je zapisal Pibernik. Balantič je pesmi pisal leta 1940, ko je še živel v Kamniku, deloma v Ljubljani leta 1941; zbirko s 27 pesmimi je uredil v treh ciklih: Žarki, Daj me k ustom in Žalostni rog, dodal je še pesnitvi Sin in Venec. Knjiga je opremljena z bogato spremno besedo Franceta Pibernika.

Kristina Mihelj. FOTO: Ksenja Hočevar

Na Slovenskem knjižnem sejmu, ki se tudi letos odvija v virtualni obliki, so Balantičevo poezijo predstavili mladi ustvarjalci: Tomaž Rode, Luka Benedičič, Marija De Luisa, Ana Obreza in Kristina Mihelj. Z recitacijami, igro in glasbo so približali čutenje mladega pesnika v vojnem času, v svojih razmišljanjih pa povedali, kakšno mesto ima Balantič na njihovi pesniški poti. Izbrali smo misli iz njihovih razmišljanj.

Tomaž Rode. FOTO: Ksenja Hočevar

Tomaž Rode: Pesmi nagovarjajo osebne želje, čustva in vero.

Pri branju Balantičeve zbirke me je najbolj presenetilo, kako ostro se prve pesmi v zbirki razlikujejo od zadnjih. Pesnik najprej opazuje in reflektira. Uvodoma srečamo kratke impresije, kjer podobe nudijo jasno miselno in čustveno shemo. Za tem sledijo pesmi v sklopu Daj me k ustom, ki so polne erotike in ekstaze. V naslednjih sklopih se začne zbirka temniti. Mnogo več je govora o krivdi, grehu, obupu in odpuščanju. Tudi kadar je govora o smrti, ki je morda najbolj jasna stalnica Muževne steblike, sem občutil, da se odnos do nje spremeni od videnja smrti kot pokoj, prek njenega vzporejanja z ljubeznijo, do zadnjega sklopa, kjer srečamo čisto krščansko perspektivo in o njej premišljujemo v odnosu do verskih resnic o vstajenju. /…/ Pesmi v zbirki ne tematizirajo družbe in ne izzivajo sprememb v njej. Nagovarjajo osebne želje, čustva in vero. Če jih želim pravilno vrednotiti, si moram dovoliti gledati skozi ponujeno lečo. Balantičeva poezija je predvsem osebna. Balantičeve pesmi meni in drugim ne predstavljajo nobene obveze. Nič ne pomaga, če kdo govori, da bi Balantiča morali brati. Lahko ga samo beremo ali pa ne. Pesem se mi ne more vsiliti, ampak se mi lahko samo predstavlja kot možnost. Šele ta možnost mi omogoča, da lahko pristopim k poeziji z odprtim srcem. Šele tedaj – šele iz čisto osebnega nagovora – lahko zares začutim, da je to življenje, da je ta muževnost v meni, kljub konfliktom in razdaljam, lahko podobna njegovi.

Luka Benedičič. FOTO: Ksenja Hočevar

Luka Benedičič: Prizori izgube, minevanja, ljubezni, doma, pa seveda smrti

S Francetovo poezijo sem se prvič srečal v gimnaziji. Spomnim se pesmi Zasuta usta, v njej podobe pokopališča in rumene trte, pa opisa mrzlega večera in molka teh krajev, vsem v grobovih spečim dušam navkljub. Občutil sem, kako pomembno mu je ustvariti atmosfero, vanjo vnesti pokrajino in figure, ter o vsem skupaj povedati nekaj čim bolj življenjskega. Ko sem nedavno vzel v roke Balantičevo Muževno stebliko, sem opazil, da so ga še posebej navdihovali (včasih tudi mučili) prizori izgube, minevanja, ljubezni, doma, pa seveda smrti, ki jo je pogosto celo osebno nagovarjal. O vsem naštetem je govoril tako, da je omenjal letne čase, solze in kri, sončne žarke in nebo, otroka in berača, naravo in mater, srce in ogenj, pa zemljo in njena čudesa.

FOTO: Ksenja Hočevar

Ker tudi sam pesnim, sem večkrat pomislil, da so tudi moje začetke zaznamovale iste podobe, včasih celo iste besede in motivi. V resnici pa me te podobe niso nikoli zapustile, čeprav so se v moj lastni jezik začele vpisovati na vedno nove načine, skozi nove rabe in kompozicije besede, ki me kot otroka 21. stoletja bolj nagovarjajo. Toda misli - o ljubezni, o smrti, o času in minevanju, hrupu in molku. Te misli ostajajo in naprej usmerjajo moje pisanje, pa nasploh moje mišljenje in čutenje sveta. Zato se ob branju Balantiča znova spominjam, da se lahko še tako izgubljam v podrobnostih (česarkoli), a moram slej ko prej priplavati nazaj na površje (ali na dno?) največjih evidenc o svojem življenju in o življenju drugih. /…/


Branje Balantičevih pesmi me spominja, da so odnos do lepote in bolečine, do narave in sočloveka, prepogosto stvar prostega časa; nekaj sekundarnega, za kar si vse težje vzamemo čas v naših življenjih, vpetih v čas, ki spodbuja hiter in produktiven ritem ter nas zasuva s preobiljem informacij, potrošnje in storitev. Včasih ni veliko časa za postanek. Zato doživljam tudi Balantiča, ko ga berem, kot enega izmed glasnikov vídenja sveta, ki ga sam pogosto prezrem.

Marija De Luisa. FOTO: Ksenja Hočevar

Marija De Luisa: Truplo v polju 

Hrepenim po telesu prekritim z rožami. Pa naj bodo divje ali premišljeno vsajene. Zaman se mi zdi čakati, da bo od mene ostalo samo še truplo. Vem, da so to misli le dekleta, ki še ni zares stopilo v življenje. Nekaj preizkušenj sem prestala, za nekatere se še borim, ampak ničesar nisem naredila, da bi si lahko zaslužila cvetje. Kaj naj storim, da si bom lahko zaslužila rast dišečih poganjkov? /…/

FOTO: Ksenja Hočevar

Sedaj ko sem začela gledati okoli sebe, opažam koliko priložnosti se mi pojavljajo tudi sredi zime. Da priložnosti. Morala bi reči izgubljene, ker mi dvomi zatemnijo pogled in me ustavijo. Priložnosti tako ostanejo neizkoriščene. Joj, lahko bi napisala knjigo ali dve o vseh dvomih, ki nenehno nastajajo in rastejo v meni.

FOTO: Ksenja Hočevar

Zima ne zgleda, da bi kaj kmalu nameravala popustiti. Mogoče pa moram sama oditi v pomlad. Mogoče lahko že zdaj grem na polje, med divje rože, da se mogoče srečava sred poti, pod soncem, ki se bo počasi ogrevalo. Kmalu bom pripravljena. Kmalu bom začutila prve poganjke. Že stopam. Z vsakim korakom mi je toplejše. Lica se mi rdečijo in tokrat ne zaradi mraza. Ne, lička imam končno rdeča, ker sem nehala vdano čakati. Smehljam se, ker v daljavi lahko že vidim kako se ptice vračajo iz toplejših krajev. Ne oziram se na to, da sem že dolgo brez kondicije; začnem teči, ker hoja je bila že prepočasna. Daljava se bliža. Ni važno, če se kmalu spet umiri tempo in lahko samo hodim. Dovolj sem zdaj segreta, da se plamen v meni ne more več ugasniti. Zdaj sem pripravljena. Ne bom se ozirala nazaj. Ne bom dvomila. Karkoli bom naredila, bo že v redu. Ne bom čakala na pomlad. Jaz bom.

Ana Obreza. FOTO: Ksenja Hočevar

Ana Obreza: FRANCETU

Domotožje težko ti na prsih čepi,

korak ti svetlo odločnost spodbuja,

ko misli bridkostne pisalo prebuja,

besede prepolne so strastne slasti.


Oglušujoče so teme ti vajene oči,

slepečo tišino pozdravljajo ušesa;

duše hrepenenja k zarji nič ne upeha,

srce v zaupanju se križu izroči.


V brstu nežnem čutiš sled razkroja

in v cvetju še pred sadom iščeš seme.

Naročje mlado vriskne od plamteče vneme,


saj življenja in smrti obličji sta ti slični,

roke preprost razpiraš prsteni gospodični …

ko iz pesmi vzklije muževna steblika tvoja.

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem, ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi naše dnevne novice o družbi in Cerkvi bile še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej, za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh