Celjski škof Matjaž se je v pridigi med drugim s posebno pozornostjo obrnil na vse zbrane duhovnike z naslednjimi besedami: »Dragi duhovniki, danes je prav poseben čas in dan za nas. Lahko bi rekli naše glavno svetoletno romanje. Zato svoje misli o Božji besedi v prvi vrsti namenjam vam. Pri tej sveti maši se namreč na poseben način dotaknemo izvora našega duhovniškega poklica. To je maziljenje po Svetem duhu, ki nas je pridružilo Kristusu duhovniku.«

Pri krizmeni maši se duhovniki zahvalijo za dar duhovništva. FOTO: Jože Potrpin

Kako naj duhovnik gradi odnos z Gospodom?

Celjski škof je poudaril, da so duhovniki dobili nezaslužen dar duhovniškega poklica, »ki smo ga prejeli in se zanj danes zahvaljujemo. Gospod nas je poklical v oseben in intimen odnos z njim. Dragi duhovniki, gojimo to občestvo z njim. Predvsem ga gojimo z redno molitvijo, s klicanjem Svetega Duha, od katerega prihaja vsak dober dar. Ta dar, ki prihaja od njega, je prav dar ljubezni. Dar božje ljubezni, ki je izlit v naša srca«.

Olje posvečujejo le škofje, obred posvetitve pa se opravlja enkrat na leto. FOTO: Jože Potrpin

Duhovnik deluje iz občestva, ker prihaja iz občestva

V nadaljevanju je podčrtal, da tudi duhovniki niso popolni in brez greha. »Smo grešniki, a smo vredni njegove ljubezni, prav po ponižnem priznanju svojih grehov in po ponižni prošnji za odpuščanje.« Drugo bistveno lastnost duhovništva škof Matjaž vidi v poklicu. »Gospod nas ni poklical, da bi bili sami z njim, ampak v občestvu z brati. Bistvo našega duhovništva je, da sem v občestvu in da delujem iz občestva. Ker prihajam iz občestva.« Duhovnike je povabil, da skrbijo za duhovna občestva. »Splača se in nujno je. To je ena naših primarnih nalog. Ne moremo gledati samo na svojo poklicanost, na svoje delo, ampak tudi drug na drugega.«

Škof Matjaž duhovnikom: »Bistvo našega duhovništva je, da sem v občestvu in da delujem iz občestva. Ker prihajam iz občestva.« FOTO: Jože Potrpin

»Hvala, ker molite drug za drugega«

Dotaknil se je bolečine ob tem, če duhovniki postanejo osamljeni, zagrenjeni ali čudni in trpijo zaradi izgorelosti ali drugih zasvojenosti. »Rad bi se zahvalil vsem, ki se trudite za svoje kolege duhovnike in gojite duhovniške skupnosti. Ko drug za drugega in drug z drugim molite.«

 FOTO: Jože Potrpin

Da bi gradili Cerkev

Naslednja dimenzija duhovniškega poklica pa je po škofovih besedah v tem, »da duhovniškega poklica nismo sprejeli zase, ampak za druge. Da bi gradili Cerkev. Duh Gospodov je nad menoj in me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, naj oznanim jetnikom prostost in slepim, da spregledajo. Da oznanim leto Gospodove milosti. Poklicani smo, da bi bili prenašalci te Gospodove milosti do tistih, ki to milost danes potrebujejo«.

 FOTO: Jože Potrpin

Znamenja upanja

Ob koncu nagovora se je zahvalil duhovnikom, čeprav so nekateri že precej v letih. »Hvala Bogu za vse goreče pastirje, ki skrbite, oznanjate in živite vašo duhovniško službo. Hvala vsem tistim, ki razvijate nove oznanjevalne pristope, usposabljate svoje sodelavce, da bi postali voditelji in misijonarski učenci. To so znamenja upanja.«

Nadškof Zore: Vedno in v vsem je treba vztrajati z Jezusom

Ljubljanski nadškof Stanislav Zore je zbrane duhovnike v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja primerjal z apostolskim zborom: »Imam občutek, da smo jim tako zelo podobni v navdušenju in gorečnosti, pa tudi v slabostih in odpadu. Ko razmišljam sam o sebi, moram priznati, da nosim na svoji duši vse tisto, kar je bremenilo apostole, razen, da se ne zavedam, da bi kdaj prisegel, da Jezusa ne poznam. Podobno je z vsemi nami.« Dodal je, da v duhovnikovem in tudi v kristjanovem življenju ni prostora za malodušnost ali celo za obup, »in to ne glede na osebne in na družbene okoliščine. Pomembno je vedno in v vsem vztrajati z Jezusom«.

Celotno pridigo nadškofa Zoreta lahko preberete tukaj.

Duhovnik je opogumil z mislijo, da »bi morali v tem svetem letu ponovno odkriti in poglobiti svoje duhovniško bratstvo, da bi iz lepe besede preraslo v lepo resničnost vzajemnega sožitja in skrbi drug za drugega. Naj bo to sveto leto leto vrnitve k bratom duhovnikom. V svojem duhovniškem služenju, v podeljevanju zakramentov in v zvesti skrbi za oltar nihče izmed vas ni sam, dragi duhovnik, ampak smo vedno občestvo, povezano v Jezusu Kristusu, ki je večni veliki duhovnik«.

Nadškof Cvikl: Krizmena maša je posebno znamenje edinosti

Tudi v mariborski stolnici so obhajali krizmeno mašo. Somaševanje je vodil mariborski nadškof msgr. Alojzij Cvikl ob navzočnosti upokojenega mariborskega nadškofa dr. Marjana Turnška in apostolskega nuncija v Sloveniji, nadškofa msgr. Jeana-Maria Speicha.

Duhovniki mariborske nadškofije zbrani pri krizmeni maši. FOTO: Karlo Smodiš

Med sveto mašo je nadškof blagoslovil bolniško olje, krstno olje in posvetil sveto krizmo. V nagovoru je nadškof Cvikl poudaril globok simbolni pomen teh olj, ki izražajo Božjo navzočnost in oporo vernikom na poti življenja. Hkrati se je iz srca zahvalil vsem duhovnikom za njihovo zvesto in pogosto tiho služenje ljudem v župnijah.

FOTO: Karlo Smodiš

Celotno pridigo nadškofa Cvikla lahko preberete tukaj.

FOTO: Karlo Smodiš

Ob koncu je nadškof vernike in duhovnike spodbudil, naj kljub vsem izzivom ne izgubijo poguma. »Spremembe, ki so pred nami, nas ne smejo strašiti, saj nas vodi Jezus Kristus – Gospod, ki nas pozna, ljubi in ne zapušča – in Sveti Duh, ki Cerkev vedno znova prenavlja in vodi k novemu življenju. Krizmena maša je posebno znamenje edinosti – duhovnikov z ordinarijem ter verniki v veri in poslanstvu Cerkve.«

Škof Štumpf: »To je velika maša našega krsta, birme in duhovništva« 

Sveto velikonočno tridnevje, v katerega vstopamo s to krizmeno mašo, ima, kot se je v pridigi slikovito izrazil škof Štumpf, »dišanje po nekakšni mešanici praznika in nepraznika - veličastja bogoslužij in strahotnega ponižanja križanega obsojenca; mnogih spovedi in tudi brezbrižnih tavanj po ulicah mimo naših cerkva; krasitev bogoslužnih in naših domači prostorov in beganj za ugodno cenovnimi ponudbami velikonočnih jedi; neštetih duhovniških skrbi in pričakovanj vernikov, da bi bilo letos še kaj več, kot je bilo lansko leto.«

Koprski škof Peter Štumpf je krizmeno mašo daroval v stolni cerkvi Marijinega vnebovzetja. FOTO: Erik Tul

Krizmena maša je velika maša našega krsta, birme in duhovništva, je nadaljeval: »Gre za vstopanje v Kristusovo telo, ki je Cerkev in za posvečevanje njenih sinov in hčera. Pri tej sveti maši se namreč rojevajo nova olja za maziljenje v Svetem Duhu, ki izvoljenim namenja poslanstvo pri širitvi Božjega kraljestva.«

Celotno pridigo škofa Štumpfa lahko preberete tukaj.

Dotaknil se je razmer v družbi, ko je dejal, da vladarji tega sveta močno potrebujejo zdrave in ponižne pameti. Ti po njegovih besedah svet »suvajo v nepovratni propad; kot da so oni izvoljeni in posvečeni za zločinskost nad milijoni trpečih ljudi. In pri tem jim nihče nič ne more. Nič jih ni strah končne sodbe, ko bodo pred Bogom tudi oni dajali obračun za svoje zločine. Odprava v ta grozovita stanja krvavečega človeštva kliče po preletu Svetega Duha«.

Zdrava pamet je, tako škof Štumpf, »velik dar Svetega Duha; in pomeni njegovo maziljenje, da bi mislili, se odločali in ravnali tako, kot to Bog zapoveduje«.

Škof Saje: »Poklicani smo, da pričujemo in oživljamo oznanilo odpuščanja

Novomeški škof Andrej Saje pa je s sobrati duhovniki in verniki krizmeno mašo obhajal v stolni cerkvi sv. Nikolaja. Poudaril je, da je bilo duhovništvo duhovnikom podarjeno, kar »nam omogoča, da živimo skrivnost, biti orodje Božjega usmiljenja v službi vseh. Mi, ki smo prvi doživeli njegovo milostno delovanje, smo poklicani, da o tem pričujemo in oživljamo oznanilo odpuščanja in kot Jezus v sinagogi oznanjamo leto Gospodove milosti vsakemu človeku, ki ga srečamo. Posvečeni smo bili, da gremo in oznanjamo veselo novico o njegovi osebi ubogim. Po svetopisemskem pojmovanju so ubogi slepi, zaprti in zatirani«.

FOTO: Spletna stran Škofije Novo mesto

Zbranemu občestvu je položil na srce, naj ne dopustijo, da bi jih premagali strah, žalost, razočaranje ali utrujenost. »Nismo sami: pogoj, da bo naše služenje rodovitno, je povezanost z Gospodom, naš vitalni prijateljski odnos z njim. Trdno moramo verjeti, da je z njegovo milostjo vse mogoče. Tudi danes, tako kot v Mariji, je Bog zmožen po naši šibkosti doseči velike stvari. Skupaj s svetim Pavlom moramo reči: 'Vse zmorem v njem, ki mi daje moč' (Flp 4,13). Iluzorno je misliti, da lahko vzbudimo vero in spreobrnemo svet z zanašanjem na lastno moč in sredstva. Intenzivno, globoko in zvesto duhovno življenje je ključ do učinkovitosti našega poslanstva.«

Duhovniki novomeške škofije. FOTO: Spletna stran Škofije Novo mesto

Duhovnike in vernike je spodbudil, naj gojijo duha sprejemanja in dialoga, željo po vzpostavljanju pristnih in prijateljskih človeških odnosov, duhovnikom pa se je zahvalil za zvestobo in predano delo. »Opravičujem se, če sem koga prizadel. Vesel sem vas in hvaležen sem za vsakega posebej: za vaše darove, predloge, sodelovanje, zdravo kritiko in za vse, kar nas povezuje in dela Kristusovo Cerkev. Po obhajanju evharistije postajamo to, kar delamo, Gospodovo telo za življenje sveta.« Pozabil ni niti na vernike. »Dragi verniki! Vam izražam hvaležnost, da nas duhovnike sprejemate, nas podpirate in za nas molite. Hvala za sodelovanje, velikodušno pomoč in predano, zastonjsko služenje v župnijskih in drugih občestvih.«