Letošnje, že sedmo srečanje slovenskih in hrvaških vernikov je bilo v soboto, 19. oktobra, v Krašiću, rojstni župniji bl. Alojzija Stepinca.

Maša je bila na trgu pred cerkvijo v Stepinčevem Krašiću.

Potekalo je v duhu gesla Pošlji delavce na svojo žetev, ki je vzeto iz Lukovega evangelija (Lk 10, 2). Slovenski odbor je vodil škof dr. Stanislav Lipovšek, člani pa so bili predstavniki vseh šestih (nad)škofij in KORUS-a, ki so posebej zadolženi, da so v svojih okoljih poskrbeli za animacijo in udeležbo na srečanju.

Od slovenskih škofov so se ga udeležili nadškofje Stanislav Zore, Alojzij Cvikl in Marjan Turnšek ter škofa Stanislav Lipovšek in Jurij Bizjak.

Srečanje je bilo prežeto z molitvijo za nove duhovniške poklice

Skupno geslo srečanja so izbrali člani pripravljalnega odbora, saj so se strinjali, da Cerkev v obeh državah potrebuje nove duhovniške poklice.


Nagovor je imel mariborski nadškof Alojzij Cvikl.

Zato je bilo letošnje srečanje prežeto z molitvijo za nove duhovniške poklice v Cerkvi na Slovenskem in Hrvaškem.


Gostje Slovenci so hrvaškim gostiteljem podarili sliko z motivom Triglava in prevod knjige Juraja Batelje o Stepincu in slovenskih duhovnikih beguncih med vojno na Hrvaškem

Skupaj so molili za dar dobrih in svetih duhovnikov, ki bodo na priprošnjo bl. Alojzija Stepinca in v njegovem svetem zgledu našli spodbudo za oznanjevanje evangelija in za življenje po veri v zvestobi Kristusu in Katoliški Cerkvi.

Kar 534 slovenskim duhovnikom je našel zatočišče v župnijah zagrebške nadškofije

Uvodni duhovni program so pripravili bogoslovci zagrebškega in ljubljanskega semenišča. Bogoslužje je potekalo na trgu pred cerkvijo.


Podarjena slika z motivom Triglava

Pred in po slovesnosti je bilo mogoče v cerkvi obiskati Stepinčevo kapelo, v župnišču pa si ogledati spominske sobe, kjer je kardinal živel v hišnem zaporu in tam tudi umrl. Kot je znano, je bl. Alojzij Stepinac zelo zaslužen za slovenske duhovnike, ki so jih Nemci med drugo svetovno vojno izgnali na Hrvaško.


Muzej v župnišču v Krašiću, kjer je po vojni v internaciji živel bl. Alojzije Stepinac.

Kar 534 slovenskim duhovnikom je našel zatočišče v župnijah zagrebške nadškofije. Seznam duhovnikov in redovnikov, ki so našli zatočišče na Hrvaškem, je dolg. Iz mariborske škofije jih je bilo 276, iz ljubljanske 147, redovnikov je bilo 95.

Bl. Alojzij Stepinac je bil velik prijatelj Slovenije

»Njegovo ime bo z zlatimi črkami zapisano v zgodovini mariborske škofije,« je zapisal nekdanji mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik, ki je bil tudi sam med izgnanimi duhovniki. Ob tej priložnosti je založba Družina izdala prevod knjige Blaženi Alojzij Stepinac in pregnani slovenski duhovniki med drugo svetovno vojno, ki jo je napisal največji poznavalec bl. Stepinca in avtor številnih knjig Juraj Batelja (436 strani, več o knjigi v eni od prihodnjih Družin).

Bl. Stepinac je bil velik prijatelj Slovenije. Udeležil se je dveh velikih kongresov v Ljubljani in počitnice preživljal pri Sv. Križu pod Golico. 3. oktobra je minilo 21 let od razglasitve nadškofa Stepinca za blaženega in 59 let od njegove smrti.

Rodil se je leta 1898, umrl pa 10. februarja 1960. Za blaženega ga je leta 1998 v Mariji Bistrici pred okoli 400.000 romarji razglasil papež Janez Pavel II.

Slovesno somaševanje slovenskih ter hrvaških škofov in duhovnikov je vodil zagrebški kardinal Josip Bozanić.

Nagovor je imel nadškof Alojzij Cvikl

Nagovor med mašo je imel mariborski nadškof Alojzij Cvikl, ki je najprej dejal, da je skupno Slovensko–Hrvaško romanje v prvi vrsti znamenje hvaležnosti bl. kardinalu Alojziju Stepincu, ki je leta 1941 sprejel izgnane duhovnike iz Slovenije.

Spomnil je, da so bili ti slovenski duhovniki iz takratne mariborske in ljubljanske škofije po izselitvi na hrvaško prav na pobudo kardinala Stepinca nameščeni po župnijah na hrvaškem in tako rešeni trpljenja po taboriščih; mnogi med njimi rešeni tudi smrti, ki je takrat pretila na vsakem koraku.

Zaradi zaslepljenosti ljudi, ki so takrat pri nas s silo prevzeli oblast, so pri nas duhovniki in tudi številni narodnozavedni laiki bili izgnani in so postali begunci.

Bl. kardinal Alojzij Stepinac jih je sprejel in s tem pokazal svojo človeško veličino in srce

Dejal je, da so postali »kakor nemočna jagnjeta. A bl. kardinal Alojzij Stepinac jih je sprejel in s tem pokazal svojo človeško veličino in srce, ki je gorelo v ljubezni. Zares po vzoru Jezusa, Dobrega Pastirja.«

Takratna okupatorska nemška oblast ni bila pripravljena prenašati duhovnikov, za katere so vedeli, da so »eno z ljudstvom naše dežele«. Zato so jih izgnali.



Bali so se namreč, da bi narodno zavedni duhovniki postali velika ovira za doseganje njihovih ciljev, med katerimi je bilo v ospredju čim prejšnje ponemčenje dežele, ki so jo zasedli z vojaško močjo.

K temu je dodal, da v vsakem zgodovinskem obdobju, tudi danes, stopa kdaj v ospredje človeška ošabnost in sebičnosti, ko kdo misli zgolj na svoje koristi, ali na koristi peščice ljudi in hoče svoje namere za vsako ceno uveljaviti. Če ne drugače, tudi z nasiljem. Jezus pa nas, svoje učence vabi k ljubezni.

V pregnanih duhovnikih je prepoznal Jezusa

»Vidna zgodovinska sled takšne uresničene evangeljske ljubezni se nam kaže, ko gledamo na razmere, v katerih je takratni zagrebški nadškof Alojzij Stepinac sprejemal slovenske duhovnike.

To so bili težki časi, ko so njegovi, domači duhovniki tudi sami potrebovali pomoč.

Njegovo dejanje tako kaže na moža širokega in odprtega srca.

V pregnanih duhovnikih je prepoznal Jezusa, ki kot begunec trka na vrata in jih je, kljub težkim razmeram in pomanjkanju sprejel, kot sobrate.«

V nemogočih razmerah je našel rešitev za vse slovenske duhovnike

Na koncu slovesnosti je ljubljanski nadškof Stanislav Zore dejal, da si danes skoraj ne moremo predstavljati časa, v katerem je blaženi kardinal Stepinac vodil zagrebško nadškofijo. »Negotovost in skrb sta ga obdajala z vseh strani. Kako ravnati in kako se odločati, da bo v takšnih razmerah Kristusovo Cerkev vodil v smeri Božjega kraljestva.

Ob vsem tem mu je bila dodeljena še nova skrb. Nemci so med vojno izgnali iz Slovenije na Hrvaško 534 duhovnikov. Kam naj se obrnejo, na katera vrata naj potrkajo, kje naj iščejo zatočišča? Obrnili so se na zagrebškega nadškofa Stepinca. V tem možu so že takrat, več kot dvajset let pred 2. vatikanskim koncilom našli moža, ki je razmišljal v koncilskih razsežnostih.

Čeprav je bila njegova nadškofija njegova prva skrb in poslanstvo, se ni zaprl pred stisko in prošnjo sosednje Cerkve, ki je bila preganjana v svojih duhovnikih. Zavedal se je, da je kot škof posvečen za celotno Cerkev, zato je v nemogočih razmerah našel rešitev za vse slovenske duhovnike, ki so bili pregnani na Hrvaško.

Seveda so ob tem svojo velikodušnost pokazali tudi njegovi duhovniki, saj so bili slovenski duhovniki dodeljeni na različne župnije zagrebške nadškofije.«

Da bomo naše sosedske odnose gradili naprej in jih utrjevali

Dodal je, da so mu bili poslani duhovniki takrat v duhu gesla Pošlji delavce na svojo žetev in on je zanje našel mesto v svojem srcu in v svoji nadškofiji. Zato mu Cerkev v Sloveniji ostaja hvaležna in mu bo ostala hvaležna.

Nadškof Zore se je zahvalil tudi gostiteljem. »Združeni ob oltarju, v daritvi Gospoda Jezusa Kristusa, v poslušanju Božje besede in v lomljenju evharističnega kruha smo doživeli globoko resničnost besed, da meja med dvema narodoma ne pomeni nasprotja, pač pa da se ob meji srečujemo sosedje. Naj nam tudi blaženi Alojzije Stepinac pomaga vedno globlje živeti sosedske odnose med dvema Cerkvama in dvema narodoma.«

Da bomo naše sosedske odnose gradili naprej in jih utrjevali, je vse povabil na osmo srečanje slovenskih in hrvaških vernikov, ki bo leta 2021 v Turnišču v murskosoboški škofiji.

Fotografije Ivo Žajdela

Krašić, pridiga nadškof Alojzij Cvikl, zahvala nadškof stanislav Zore, 19. 10. 2019.doc