V ljubljanski stolnici sv. Nikolaja je bila v torek, 24. junija 2008, na predvečer dneva državnosti, slovesna maša za domovino ob 17. obletnici razglasitve samostojnosti. Daroval jo je ljubljanski nadškof in metropolit ter predsednik Slovenske škofovske konference, msgr. Alojz Uran, ob njem pa so bili zbrani slovenski škofje ordinariji: mariborski nadškof in metropolit dr. Franc Kramberger, koprski škof msgr. Metod Pirih, celjski škof dr. Anton Stres, novomeški škof msgr. Andrej Glavan in murskosoboški škof dr. Marjan Turnšek, pomožni škofje dr. Jožef Smej, dr. Anton Jamnik in dr. Peter Štumpf, ter stiški opat p. Janez Novak.

Slovesne maše so se udeležili verniki, redovnice, redovniki in duhovniki ter predstavniki diplomatskega zbora z apostolskim nuncijem msgr. Santos Abril y Castello-jem na čelu ter predsednik Državnega zbora Republike Slovenije, ministri in drugi predstavniki političnega, kulturnega, družbenega, vzgojnega, gospodarskega in celotnega javnega življenja, evropski in državni poslanci, poveljstvi oboroženih sil in Slovenske policije, predstavniki drugih Cerkva in verskih skupnosti. Uvod v mašo in kesanj je imel škof Stres, pridigo pa nadškof Uran. Pri maši sta prepevala župnijski pevski zbor ljubljanske stolnice in komorni zbor Anton Foerster pod vodstvom msgr. Jožeta Trošta.


LJUBLJANSKI NADŠKOF IN METROPOLIT
TER PREDSEDNIK SLOVENSKE ŠKOFOVSKE KONFERENCE
MSGR. ALOJZ URAN:

Spoštovani gospod predsednik Državnega zbora Republike Slovenije, spoštovani gospodje ministri in drugi predstavniki političnega, kulturnega, družbenega, vzgojnega, gospodarskega in celotnega javnega življenja, evropski in državni poslanci, cenjeni poveljstvi oboroženih sil in Slovenske policije, predstavniki drugih Cerkva in verskih skupnosti, izbrani gostje, dragi prijatelji, prisrčno pozdravljeni!

Ekscelence veleposlaniki v Republiki Sloveniji, Excellences, votre présence aujourd’hui me donne également l’occasion d’exprimer aux communautés catholiques présentes dans vos pays mes pensées affectueuses et de les assurer de mes prières, pour qu’elles continuent avec fidélité et dévouement à témoigner du Christ, par l’annonce de l’Évangile et par leurs multiples engagements au service de tous leurs frères en humanité.

Zahvaljujem se apostolskemu nunciju v Sloveniji, mariborskemu nadškofu in metropolitu ter škofom iz celjske, koprske, novomeške in murskosoboške škofije za vašo navzočnost, da lahko skupaj obhajamo bogoslužno slovesnost na predvečer dneva državnosti. Lepo pozdravljam tudi višje redovne predstojnice in predstojnike, druge duhovnike, redovnike in redovnice, člane obeh viteških redov, tukaj zbrane, sodelavce pri bogoslužju ter vse brate in sestre.

Zahvalno sv. mašo obhajamo na praznik rojstva Janeza Krstnika, v času ko Vlada Republike Slovenije zaključuje šestmesečno vodenje Sveta Evropske unije. Celotno državno in mednarodno dogajanje vključujemo v to mašno daritev z zahvalo za vse dobro, ki nam je bilo naklonjeno.

Obhajamo 17. obletnico ustanovitve samostojne države Republike Slovenije in se zanjo znova zahvaljujemo, hkrati pa Gospoda prosimo za milost, da bi kot država in narod, vključen v družino evropskih narodov, mogli zaupano odgovorno vlogo še naprej zvesto izpolnjevati.

V obdobju slovenskega predsedovanja Evropski uniji smo močno izkusili, kako pomembna je vloga odgovornih za evropske narode ne le na nacionalni, ampak tudi na mednarodni ravni, da bi se lahko vsi ljudje vseh območij vsestransko razvijali in dostojno živeli. Bogu smo hvaležni za poslanstvo političnih voditeljev in vodij različnih institucij, ki iščejo in delajo za pravičnejšo družbo, za spoštovanje človekovega dostojanstva ter človekovih pravic na državni in mednarodni ravni. Vztrajno smo in bomo še molili za našo domovino in Evropo, da se bo njeno povezovanje navdihovalo in hranilo iz verskega in moralnega preporoda, ki bo izviral iz krščanskih korenin. Za novo in trajno združitev so pomembna politična, gospodarska in pravna sredstva, hkrati pa je nujna tudi etična in duhovna prenova, ki črpa iz svojih korenin temeljne sokove življenja. Vemo, da je človek brez tega vitalnega humusa izpostavljen nevarnosti samoodrešitve, ki je v 20. stoletju povzročila veliko osiromašenje človeške družbe. Današnja Evropa, ki je doživela dve svetovni vojni, balkansko morijo in tragični propad velikih ideologij, še vedno išče lastno istovetnost in svoj pravi obraz.

Čas, v katerem živimo, ima posebno mesto v zgodovini človeštva, saj ima veliko dobrih, žal, pa tudi negativnih značilnosti. Poglejmo pozitivne: človek nikoli doslej ni bil priča tolikšnemu in tako izrednemu znanstvenemu, gospodarskemu in kulturnemu napredku ter razvoju. Življenjska raven se dviga, intelektualne in fizične sposobnosti ljudi se večajo, obzorja pa se neprenehoma širijo. Lahko bi rekli, da so dandanes uresničene vse pradavne sanje preteklih rodov: lahko potujemo pod vodo, letimo po zraku, se sprehajamo po vesolju, komuniciramo s celotnim svetom ter imamo skoraj vse, kar si želimo, pa kljub vsemu nismo zadovoljni. Med nami je vedno več nerazumevanja, površnosti, nasilja, zasvojenosti, kriminala, nezadovoljnih in nesrečnih ljudi. Ljudje ne vedo več, kaj bi drug z drugim in sami s seboj počeli. To je vzrok, da je naš čas poleg mnogih drugih bolj zvenečih imen večkrat označen kot doba tesnobe. Ljudje se bojijo živeti, ker pred seboj ne vidijo jasne prihodnosti, ki bi jim dajala upanje in kazala pot naprej.

Pričujoče razmere so Božjega služabnika Janeza Pavla II. vodile pri njegovem delu in oznanjevanju, saj je že ob nastopu svoje službe zaklical: »Ne bojte se!« V Stožicah v Ljubljani je leta 1996 Slovencem rekel: »Ne bojte se Kristusa, verujte vanj in v njegovo ljubezen! Odprite na stežaj vrata Odrešeniku! Ne bojte se Cerkve, kajti ona želi, da bi se vsakdo srečal s Kristusom in našel v njem odrešenje ... Prestopite tudi vi, skupaj z menoj in s svojimi škofi in duhovniki, skupaj z vso Cerkvijo, prag upanja! Naše upanje je Kristus. Kristus, ki je vstal od mrtvih!« Tako nam je spregovoril sveti oče.

Zaradi evangelija vemo, da se nam kljub hudim stvarem, ki nas utegnejo zadeti, ni treba bati. Bog je z nami z vso svojo ljubeznijo. Čeprav ga ne vidimo, je on z nami in nas varuje veliko skrbneje, kot najbolj izkušen plezalec varuje začetnika, ki je z njim v steni. Mnogo novic in dogodkov je, ob katerih bi človek obupal in dejansko jih veliko tudi obupa: ob boleznih, ob smrt ljubljenega človeka, v razočaranju nad drugimi, življenjskimi neuspehi ... Le evangelij v preizkušnjah daje človeku dovolj moči, da vztraja in gre z (za)upanjem naprej. Verjemimo, da v Svetem pismu ni zgolj slučajno kar 366-krat tako ali drugače zapisan stavek: Ne bojte se!

Krščanska vera je dala slovenskemu človeku nov pogled na svet in na življenje, oblikovala naš notranji prostor. V njeni luči je človek odkrival veličino Božjega otroka, pa tudi bedo grešnika. V soočenju z Božjimi zahtevami se je izostril njegov moralni čut. Postajal je bolj odgovoren in resen, delaven in pošten. Kljub svoji človeški slabosti se je iskreno trudil, da bi v sebi in okrog sebe uresničil evangeljski ideal. Iz volje, ki jo je podpirala Božja milost, so v novejši zgodovini vzklile velike krščanske osebnosti: bl. škof Slomšek in Božji služabniku Baraga, mučenec Grozde in škof Vovk ter mnogi drugi. Iz te vere so izšle množice mučencev, ki so s svojo krvjo izpričali zvestobo Kristusu, posebej še med drugo svetovno vojno in po njej.

Danes jasno spoznavamo, da je človek največja vrednota. Kaj pomaga še tako popolna državna uprava, še tako dognano robotizirano proizvodno in potrošniško ravnotežje ali najboljša računalniška tehnologija, če vse to ne služi človeku, natančneje njegovemu duhu. Na to nas je v nagovoru tukaj v ljubljanski stolnici pred dvanajstimi leti opozoril tudi papež Janez Pavel II., ko je rekel: »Preprečiti je treba, da ne bo na mesto ene totalitarne ideologije prišla druga, nič manj nevarna ideologija neobrzdanega liberalizma.« Tako sveti oče. Čeprav imajo totalitarizmi različne obraze, je vsem skupno to, da so usmerjeni proti svobodi posameznika.

Človekovo dostojanstvo ni samo v svobodi, ampak tudi v svobodnem sprejemanju tega, kar nas presega in je v naše srce položil naš Stvarnik. Kristjani ne moremo in ne smemo pristati niti na to, da na moralnem področju nekdo zagovarja in hoče pod plaščem človekovega osebnega svobodnega odločanja v neki skupnosti uzakoniti permisivnost, niti da želi uzakoniti splav in zdaj ponekod že tudi evtanazijo; da s poudarjanjem pravic manjšin v družbi povezuje izenačevanje istospolnih zvez z družino ali da ne upošteva nespremenljivih moralnih načel in z genskim inženiringom usodno posega v človeško osebo. Cerkev je, kot je poudaril Janez Pavel II. v okrožnici Evangelij življenja in Benedikt XVI. v okrožnici Bog je ljubezen, služabnica življenja in vest družbe. Kot taka mora tudi za ceno nepriljubljenosti ponavljati, kaj je sveto in kaj je za človeka vredno.

Dragi bratje in sestre, naj bo današnje slovesno bogoslužje nova spodbuda, da bi bili v svetu dosledne in verodostojne priče temeljnih resnic. Vsem, ki ste neposredno vključeni v politično, kulturno, družbeno, vzgojno, gospodarsko in javno življenje, se zahvaljujem za iskreno prizadevanje v iskanju pristne evropske in slovenske istovetnosti, ki se izraža v konkretnem delovanju na področju, ki vam je zaupano.

Hvala vam za vse in Bog blagoslovi vaše delo!