V soboto, 29. oktobra, je odjeknila vest, da je zaradi zastoja srca v 66. letu starosti umrl ugledni misijonar, minorit p. Miha Drevenšek, človek, ki so ga odlikovali številni talenti, s katerimi je skoraj 35 let služil ljudem v Zambiji. Danes se od njega poslavljajo v rojstni župniji Sveti vid pri Ptuju.

»Misijonar, pevec, novinar« je bil naslov portretnega prispevka, ki ga je maja 2009 objavila Družina in v njem orisala njegovo misijonsko pot predvsem v luči glasbe, s katero je bil vedno tesno povezan. Tako je med drugim v Slovenijo iz Zambije pripeljal številne mlade Zambijce, ki so dobrotnikom iz Slovenije s pesmijo in besedo približali afriško kulturo.

P. Miha Drevenšek se je, kot je zapisala kolegica Ksenja Hočevar, pravzaprav ob glasbi odločil za misijone, saj je ugotavljal, da »glasba med mladimi dela čudeže«. Še bolj kot glasba in predvsem bolj kot šola pa je malega Miha od malega veselilo delo na kmetiji. »Kakšne prijetne lumparije smo zganjali na paši. V tisti zagnanosti, skrbi za drugega, odprtosti in svobodi je zrasel moj duhovniški poklic. V osnovni šoli je učenje precej škripalo in le sestri se lahko zahvalim, da sem jo končal: ona mi je pisala naloge, jaz pa sem namesto nje čistil hlev,« se je p. Miha spominjal otroških let. Ker je tudi njihov župnik p. Danijel imel krave in svinje in ker je tudi on rad prepeval, je p. Miha že od malega govoril: »Ko bom velik, bom p. Danijel!«

Da je nadebudni Miha mislil resno, se je pokazalo, ko je vstopil v semenišče k patrom minoritom, ti pa so ga poslali v gimnazijo v Zagreb. Kmalu zatem, ko se je po maturi in odsluženi vojaščini vrnil na teološki študij v Ljubljano, pa je za p. Miha zvedela domala vsa Slovenija: z bogoslovci je v Sostrem leta 1969 ustanovil glasbeno skupino Minores. Postavni fantje v črnih kutah, s kitaro in mladostnimi ritmi so zbirali okrog sebe množice mladih. »Mladina je dobesedno norela za nami! Bili smo drugačni, bili smo alternativa in to navdušenje nas je gnalo naprej,« se je p. Miha v pogovoru s kolegico Ksenjo Hočevar spominjal začetkov duhovno-ritmične glasbe pri nas. Vendar popularni Minores ni bil pogodu ne državi ne Cerkvi: državi niso bili všeč, ker so preveč polnili cerkve, cerkvenim ljudem pa ne, češ da podirajo ustaljeno petje.« P. Miha je bil tudi po dvakrat na teden na zaslišanjih pri oblasteh. Minores so presegli ideološke meje, saj so na njihove koncerte prihajali tudi neverni, kar je oblast še posebej motilo. Presegli pa so tudi slovenske meje in sprejeli povabilo na turnejo v Avstralijo …

Prav med koncertom v veliki avstralski dvorani, ko so najbolj bučno prepevali, se je p. Miha odločil za misijone. »Ne znam razložiti, kaj se je zgodilo, vem le, da sem mislil le še na to,« se je spominjal tistega dne. Po vrnitvi je napisal prošnjo provincialu in že leta 1977 prvič stopil na afriška tla, v Zambiji. »Vse je bilo drugače kot doma: drugače so delali, drugače so se smejali, drugače se pogovarjali. V prvem hipu bi vse spremenil, vse poslovenil. A kmalu sem odkril, da to ne bi bila prava pot. Začel sem se učiti. V tem procesu učenja, sprejemanja, zorenja sem postal del njih. Še vedno sem Slovenec, ampak spoznavam in živim v drugi kulturi, oni so še vedno Zambijci, ampak živijo s Slovencem, ki ima drugačne navade. Nihče nikomur ničesar ne vsiljuje, spoznavamo se, bogatimo, delamo, se veselimo. V Kristusu pa smo tako vsi eno,« se je p. Miha spominjal svojih prvih misijonskih korakov.

Misijon sv. Jožefa, kjer je p. Miha delal dobra tri desetletja, je verski, kulturni, izobraževalni in zdravstveni center. Semenišče je bilo prvo, kar je p. Miha postavil na noge, nadaljeval je z osnovno šolo, kasneje še s poklicno šiviljsko in mizarsko šolo. P. Miha je v letu 1991 izpeljal zanimiv projekt, ki je v Sloveniji pognal razvejane korenine: botrstvo na daljavo. Čez tisoč zambijskih otrok je tako dobilo slovenske botre in s tem možnost za izobrazbo.

Na misijonu je ustanovil tudi radijsko postajo in odprl tiskarno. S kritično in jasno besedo je bil trn v peti zambijski oblasti, kar ni ostalo brez posledic. V studio so vrgli bombo, p. Miha so pretepli, kasneje je izvedel, da so imeli nalog, da ga ubijejo. »Kadar mi najbolj grozijo in rjovejo proti meni, takrat se najbolje počutim, ker vem, da sem jim stopil na rep. Predstavljam glas preprostega, domačega, zatiranega, lačnega, neukega, bolnega človeka. V njihovem imenu se borim proti tistim, ki lažejo in kradejo,« je svoje doživljanje oblastnih pritiskov opisal p. Miha.

S prepoznavno zeleno čepico in praviloma v tradicionalni afriški opravi pa je p. Miha ostajal v prvi vrsti duhovnik, prerok med ljudmi. Povedano z njegovimi lastnimi besedami: »Misijonarji smo vedno poskrbeli za celega človeka. Vero predstavimo ne kot nekaj v nebesih, ampak kot tisto, kar živim ta trenutek. Kristus mora postati moje življenje, ne le moje duše, ampak tudi mojega telesa. Če pa je telo slabotno in zanemarjeno, tudi duhovno ne moreš rasti.«

Rad je prihajal na »delovne dopuste« v Slovenijo in ob tem izkazoval hvaležnost rojakom, ki so prek njega izkazovali dobroto zlasti mladim Zambijcem, dobroto, ki zanesljivo ne bo ugasnila s smrtjo priljubljenega misijonarja, od katerega se bodo jutri poslovili tudi v Zambiji. Njegovega pogreba se v imenu slovenske minoritske province udeležuje provincial p. Milan Kos, poroča Radio Ognjišče.