Pretresljiv križev pot v Kočevskem rogu, oprema številnih cerkva, značilni novomašni križi, ekspresionistične upodobitve Križanega, ki visijo po številnih domovih vernih Slovencev – to so le izseki iz plodnega življenja akademskega kiparja Staneta Jarma, ki dokazujejo, kako pomemben pečat je umetnik, rojen 31. oktobra 1931 v Osilnici, dal sodobni slovenski sakralni umetnosti.

Z lesom, ki mu je ostajal zvest celo življenje, se je srečal že v rodni družini, v kateri je živela rezbarsko-podobarska tradicija. Čeprav oče, ki je s podobarsko obrtjo skromno preživljal veliko družino, ni bil najbolj naklonjen sinovi umetniški poti, se je Stane v prvem letu po drugi svetovni vojni usmeril prav nanjo. Opravil je sprejemne izpite na srednji šoli za umetno obrt v Ljubljani, kjer je nato študij nadaljeval na likovni akademiji. Po diplomi je specializiral iz kiparstva pri prof. Zdenku in Borisu Kalinu.

Vrnil se je v bližino domačih krajev, v Kočevje, kjer je do upokojitve leta 1995 delal kot likovni pedagog, ob tem pa neutrudno ustvarjal, kar ni ostalo neopaženo v umetniških krogih. Leta 1964 je prejel nagrado Prešernovega sklada, kar je le ena izmed njegovih številnih nagrad.

Leta 2001 mu je svoje najvišje priznanje, odličje sv. Cirila in Metoda, podelila tudi Cerkev na Slovenskem, med drugim z naslednjo utemeljitvijo: »Gospod Jarm je kipar in vernik, iskalec in tolažnik, borec med živimi, med delavci delavec, med kmeti kmet. Vedno pristen in svoj, ponosen in velik kipar.«

Prav bližina božjega in človeškega je ena najbolj izrazitih značilnosti Jarmovega opusa, ki si ga je mogoče ogledati na dveh stalnih razstavah: v njegovi rodni hiši v Osilnici in v zasebni galeriji v Kočevju, občini, ki ga je leta 2000 razglasila za častnega občana (leta 2007 je to storila tudi sosednja Ribnica), letošnje leto pa je zaradi umetnikovega življenjskega jubileja, ki pa ga, žal, ni dočakal, razglasila celo za Jarmovo leto.

Za marsikoga Stane Jarm zaradi ekspresionističnih podob, v katerih se zrcali človeško-božja bolečina, velja za umetnika trpljenja. A upodobljeno trpljenje je pri njem vedno presvetljeno z nespregledljivim vstajenskim sporočilom. Povedano z umetnikovimi lastnimi besedami v intervjuju, ki ga je pred leti objavila revija Ognjišče: “Vedno me je pretreslo trpljenje, ki so ga doživljali ljudje okoli mene. Čeprav po naravi nisem žalosten človek. Življenje me je vedno vračalo k spoznanju, da je življenje Kalvarija, poleg vseh lepih trenutkov. Med Kristusovim in našim trpljenjem sem povlekel nekaj prispodob: Kristusa so obsodili na smrt – ko se človek rodi, je obsojen na življenje, ki poteka po vseh padcih in srečanjih ... Kristusu sta pomagala Veronika in Simon – tudi nam ljudje pomagajo prenašati križ. Tudi mi na poti življenja padamo in vstajamo in tudi nas na koncu položijo v grob. Tu se pojavlja vprašanje: Je to dokončna, zadnja postaja? Gotovo bi bila zadnja, če ne bi bilo vere v vstajenje. Dejstvo vstajenja daje smisel življenju. Če se življenje ne nadaljuje po smrti, če ni večnega življenja, potem se ne splača niti priti na svet.”