Dragi bratje in sestre!

Ob misijonski nedelji, ki se obhaja po vsem svetu, bi vas rad povabil k razmišljanju o tem, kako je treba evangelij nenehno širiti tudi v našem času. Misijonsko poslanstvo je še naprej absolutna prednostna naloga vseh krščenih, ki so na začetku tega tisočletja poklicani, da bi bili »služabniki in apostoli Kristusa Jezusa«. Moj predhodnik Božji služabnik Pavel VI. je že v apostolski spodbudi O evangelizaciji zapisal: »Oznanjevanje evangelija je pravzaprav milost in poslanstvo bistveno za Cerkev, je njena najgloblja identiteta.« (14) Kot zgled predanosti apostolskemu poslanstvu bi rad posebej omenil sv. Pavla, apostola narodov, saj je letošnje leto še posebej posvečeno prav njemu. V jubilejnem Pavlovem letu imamo priložnost, da podrobneje spoznamo tega znamenitega apostola, ki ga je Gospod poslal oznanjat evangelij poganom: »Pojdi, poslal te bom daleč med pogane!« (Apd 22,21). Kako bi torej ne izkoristili priložnosti, ki jo ta jubilej nudi krajevnim Cerkvam, krščanskim skupnostim in slehernemu verniku, in bi ne širili na vseh koncih sveta evangelija, te Božje moči za odrešenje slehernega, ki veruje (prim. Rim 1,16)?

Človeštvo potrebuje osvoboditev

Človeštvo potrebuje osvoboditve in odrešenja. Vse stvarstvo trpi in upa, da bo deležno svobode Božjih otrok, kot pravi sv. Pavel (prim. Rim 19,22). Te besede veljajo tudi za današnji svet. Vse stvarstvo trpi. Stvarstvo trpi in pričakuje resnično svobodo, pričakuje drugačen, boljši svet; pričakuje »odrešenje«. In globoko v sebi se zaveda, da ta novi svet, po katerem hrepeni, predpostavlja novega človeka; predpostavlja »Božje otroke«.

Oglejmo si malo podrobneje stanje v svetu. Medtem ko je v njem po eni strani ogromno priložnosti za obetaven gospodarski in družben razvoj, je po drugi marsikaj takega, zaradi česar smo zaskrbljeni za prihodnost človeštva. Marsikdaj vlada nasilje tako med posamezniki kot med ljudstvi. Milijoni trpijo zaradi revščine. Diskriminacija in včasih celo preganjanje zaradi rase, kulture in religije silita ljudi v beg iz domovine in v iskanje zatočišča in zaščite na tujem. Kadar tehnični napredek ni umerjen v človekovo dostojanstvo in dobro ali ni utemeljen v solidarnosti, ne deluje več kot dejavnik upanja, ampak nasprotno grozi, da bo še povečal že obstoječa nesorazmerja in krivice. Poleg tega je zaradi nekritične izrabe naravnih virov stalno ogrožen tudi odnos med človekom in okoljem, kar slabo vpliva na telesno in duhovno zdravje ljudi. Prihodnost človeštva ogrožajo tudi raznovrstni napadi na človekovo življenje.

V teh razmerah, »ko smo razpeti med upanjem in tesnobo … in nas bremeni bojazen« (CS 4), Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu z dne 7. decembra 1965. se z vso resnostjo vprašajmo: Kaj se bo zgodilo s človeštvom in stvarstvom? Ali obstaja upanje za prihodnost oz. ali ima človeštvo prihodnost? In kakšna bo ta prihodnost? Verniki najdemo odgovor na ta vprašanja v evangeliju. Kot sem zapisal v okrožnici o upanju (2), je naša prihodnost Kristus, njegov evangelij pa je življenje spreminjajoča komunikacija, ki poraja upanje, odpira temna vrata časa in razsvetljuje prihodnost človeštva in sveta.

Sv. Pavel se je dobro zavedal, da lahko človeštvo najde odrešenje in upanje edinole v Kristusu. Prav zato je videl, kako nujno in neodložljivo poslanstvo je širiti »obljubo življenja, ki je v Kristusu Jezusu« (2 Tim 1,1), »našem upanju« (1 Tim 1,1), da bi bili lahko tako vsi narodi sodediči in soudeleženci obljube po evangeliju (prim. Ef 3,6). Jasno mu je bilo, da je človeštvo brez Kristusa »brez upanja in brez Boga v svetu« (Ef 2,12). To pomeni, da je bilo človeštvo »brez upanja zato, ker je bilo brez Boga«. V resnici je tako, da »utegne imeti sleherni, ki sicer ne pozna Boga, mnogo upov, vendar je naposled brez tistega temeljnega upanja, na katerem stoji celotno življenje« (prim. Rešeni v upanju 3 in 27; Ef 2,12).

Pri misijonarjenju gre za ljubezen

Oznanjevanje Kristusa in njegovega odrešilnega sporočila je potemtakem neodložljiva dolžnost slehernega vernika. Sv. Pavel je dejal: »Gorje mi, če ne bi oznanjal evangelija!« (1 Kor 9,16). Na poti v Damask je namreč doživel in doumel, da sta odrešenje in misijonsko poslanstvo delo Boga in njegove ljubezni. Pavel je zaradi ljubezni do Kristusa prepotoval vse rimsko cesarstvo kot glasnik in apostol, pridigar in učitelj evangelija. Ker je bil zaradi evangelija v ječi, je o sebi dejal, da je njegov »veleposlanik v verigah« (Ef 6,20). Po Božji ljubezni je »vsem postal vse, da bi jih nekaj zagotovo rešil« (1 Kor 9,22).

Če si podrobneje ogledamo Pavlovo izkušnjo, bomo razumeli, da je misijonarjenje odgovor na ljubezen, s katero nas ljubi Bog. Njegova ljubezen nas odrešuje in spodbuja k delu za misijone (missio ad gentes). To je tista duhovna energija, ki lahko ustvarja sožitje, pravičnost in trdno skupnost med ljudmi, rasami in narodi. In sleherni hrepeni prav po vsem tem (prim. Bog je ljubezen, 12). Bog je torej Ljubezen, on je potemtakem tisti, ki vodi Cerkev do skrajnih meja človeštva in poziva oznanjevalce, naj pijejo »iz prvega, prvotnega izvira, ki je Jezus Kristus, iz čigar prebodenega srca priteka Božja ljubezen sama.« (prim. Bog je ljubezen, 7). Le iz tega vira lahko pridejo skrb, blagost, sočutje, gostoljubnost, razpoložljivost in občutljivost za težave ljudi, pa tudi druge kreposti, ki jih oznanjevalci evangelija morajo imeti, da lahko zapustijo vse in se popolnoma in brezpogojno posvetijo razširjanju prijetnega duha Kristusove dobrote po svetu.

Nenehno širite evangelij

Medtem ko je prva evangelizacija v mnogih predelih sveta še naprej potrebna in neodložljiva, se danes mnoge škofije in skupnosti posvečenega življenja srečujejo z resnim pomanjkanjem duhovnikov in duhovnih poklicev. Kljub temu pa je treba celo v času naraščajočih težav znova še kako poudariti, da je Kristusova zapoved o širjenju evangelija med vsemi ljudstvi še naprej prednostna naloga. Noben razlog ne more upravičiti kakšne medlosti ali zastajanja na tem področju, saj je »dolžnost širjenja evangelija vsem ljudstvom temeljno poslanstvo Cerkve.« (Pavel VI., O oznanjevanju evangelija, 14). Misijonsko poslanstvo »je šele na začetku in z vsemi svojimi močmi moramo delati za njegovo uresničevanje« (Janez Pavel II., Odrešenikovo poslanstvo, 1). Kako nam ne bi potemtakem tu prišel na misel Makedonec, ki se je Pavlu prikazal sanjah in moledoval: »Pridi v Makedonijo in nam pomagaj!« (Apd 16,9). Danes ogromno ljudi čaka, da se jim oznani evangelij: to so tisti, ki željno hrepenijo po upanju in ljubezni. Prav tako je tudi mnogo tistih, ki dopustijo, da se jih globoko dotakne ta klic na pomoč, ki vre iz človeštva: to so tisti, ki vse zapustijo zaradi Kristusa, da bi ljudem prinesli vero in ljubezen do Kristusa! (prim. Rešeni v upanju, 8).

Gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal! (1 Kor 9,16)

Dragi bratje in sestre, »odrinimo na globoko!« Zaplujmo torej v širni svet in sledeč Jezusovi spodbudi vrzimo svoje mreže brez strahu polni zaupanja v njegovo nenehno pomoč. Sv. Pavel nas opominja, naj se ne ponašamo, če širimo evangelij, ker je to v resnici naša dolžnost in radost (prim. 1 Kor 9,16).

Dragi bratje škofje, tako kot sv. Pavel se tudi mnogi izmed vas počutite kakor »jetniki Kristusa Jezusa za pogane« (Ef 3,1), pri tem pa se zavedate, da lahko v težavah in preizkušnjah upate na moč, ki prihaja od njega. Škof ni posvečen le za svojo škofijo, marveč za odrešenje vsega sveta (prim. Odrešenikovo poslanstvo, 63). Prav tako kakor apostol Pavel je tudi sleherni škof poklican, da se približa tistim, ki so zelo daleč in še ne poznajo Kristusa ali pa še niso okusili njegove osvobajajoče ljubezni. Škofova dolžnost je, da napravi celotno škofijsko občestvo misijonarsko, in sicer tako, da rad pošlje, kolikor dopuščajo možnosti, duhovnike in laike drugim Cerkvam v službo širjenja evangelija. Misijonarstvo – missio ad gentes – postane tako povezovalni in zbiralni princip celotne pastoralne in karitativne dejavnosti.

Vi, dragi duhovniki, škofovi prvi sodelavci, bodite velikodušni pastirji in navdušeni razširjevalci evangelija! Mnogi izmed vas ste v zadnjih desetletjih odšli v misijone, ker ste prisluhnili okrožnici Fidei donum, Dar vere, katere 50-letnico objave smo pred nedavnim obhajali. Z njo je moj blaženi predhodnik Božji služabnik papež Pij XII. spodbudil sodelovanje med krajevnimi Cerkvami. Prepričan sem, da misijonska vnema v krajevnih Cerkvah ne bo pojenjala, kljub pomanjkanju duhovnikov, ki je prizadelo mnoge od njih.

Dragi možje in žene v posvečenem življenju, vaš poklic je zelo misijonsko naravnan. Razširite zato evangelij do slehernega človeka, še posebej do zelo oddaljenih s prepričljivim pričevanjem za Kristusa in z radikalnim življenjem po njegovem evangeliju.

Dragi verniki laiki! Vi, ki delujete na različnih družbenih področjih, ste poklicani, da vse bolj sodelujete pri širjenju evangelija. S tem se pred vami odpira zapleten in raznolik areopag, in sicer kar ves svet, ki ga je treba prežeti z evangelijem. Pričujte s svojim življenjem, da kristjani »pripadajo novi družbi, h kateri potujejo tekom svojega skupnega romanja in jo vnaprej ustvarjajo že med potjo.« (Rešeni v upanju, 4).

Zaključek

Dragi bratje in sestre! Naj obhajanje svetovne misijonske nedelje opogumi slehernega od vas, da bo obnovil zavest o neodložljivi potrebi po širjenju evangelija.

Ob vsem drugem moram še posebej poudariti dragocen prispevek Papeških misijonskih družb pri misijonski dejavnosti Cerkve. Zahvaljujem se jim za podporo, ki jo nudijo vsem krajevnim Cerkvam, še posebej mladim. Te Družbe, ki so dobro sredstvo za misijonsko animiranje in usposabljanje Božjega ljudstva, pospešujejo skupnost ljudi in dobrin med različnimi deli Kristusovega skrivnostnega Telesa. Naj bo nabirka, ki se na svetovno misijonsko nedeljo nabere po vseh župnijah, znamenje skupnosti in vzajemne skrbi med krajevnimi Cerkvami.

Na koncu izrekam željo, da bi bilo v Božjem ljudstvu vedno več molitve, kajti molitev je poglavitno duhovno sredstvo za širjenje Kristusove luči med vsemi ljudstvi. Njegova luč je »luč vseh luči« in razsvetljuje »temine zgodovine« (Rešeni v upanju, 49).

Medtem ko izročam Gospodu apostolsko delo misijonarjev, krajevne Cerkve po vsem svetu in vernike, ki sodelujejo v različnih misijonskih dejavnostih, in ko za priprošnjo prosim apostola Pavla in Sveto Marijo, »živo skrinjo zaveze«, zvezdo misijonarstva in upanja, podeljujem slehernemu od vas svoj apostolski blagoslov.