2. dan šmarnic

Franc Gomilšek
župnik in dekan

Tebe slavimo, nebeška Kraljica,
Ti si kristjanom nam vsem pomočnica.
Kdor je, Devica, ti zvesto udan,
Tebe pomo`či ne prosi zaman!

Tako je v celici gestapovskega zapora zapel nebeški Materi
Franc Gomilšek, eden od globoko vernih, narodno zavednih
in nadvse dejavnih duhovnikov, ki je svoje goreče
dušnopastirsko delo kronal z mučeniško smrtjo. Padel je
pod streli nemškega okupatorja, ko se je zavzemal za življenje
treh mladih fantov.

Franc Saleški Gomilšek se je rodil 14. decembra 1872 v
Krčevini pri Ptuju. Po končani nižji gimnaziji na Ptuju je
obiskoval višjo gimnazijo v Gradcu. Revni starši ga niso mogli
vzdrževati, zato si je sam pomagal tako, da si je izprosil hrano
pri raznih družinah in po zavodih. V srcu je trdno sklenil,
da postane duhovnik. Njegova odločitev pa je bila večkrat
na težki preizkušnji, saj so ga nekateri njegovi znanci
hoteli na vsak način odvrniti od tega cilja. V osmem razredu
gimnazije je stanoval z nekim ločenim uradnikom, ki ga
je hotel zvabiti na kriva pota. Pozneje je Gomilšek pripovedoval:
»Pa se mu ni posrečilo, ker sem vsako jutro, v šolo
grede, obiskal Marijino cerkev frančiškanov in se priporočil
Materi božji. Še danes sem ji hvaležen za takratno varstvo.«

Po maturi je Franc vstopil v mariborsko bogoslovje in
bil 25. junija 1896 posvečen za duhovnika. Po enem letu
kaplanovanja pri Sv. Martinu v Velenju je postal kaplan v
Jarenini. Tam je globoko zaoral na duhovnem, kulturnem
in gospodarskem področju. Okrog sebe je začel zbirati fante
ter jih poučevati v krščanskem nauku, učil jih je govorništva
in javnega nastopanja, utrjeval je v njih narodno zavest
ter spodbujal ljubezen do slovenskega jezika. Na pobudo
kaplana Gomilška se je v Jarenini rodilo »slovenjegoriško
mladeniško gibanje«, ki je kmalu preraslo v vseslovensko
mladinsko gibanje. Gomilšek je bil velik častilec Srca
Jezusovega in Srca Marijinega, spodbujal je češčenje sv. bratov
Cirila in Metoda ter delo za edinost kristjanov, med ljudmi
je budil tudi zanimanje za škofa Slomška.

Svoje velikopotezno narodnobuditeljsko in dušnopastirsko
delo je Gomilšek nadaljeval vse življenje, največ kot župnik
pri Sv. Benediktu v Slovenskih goricah. Med župljani
je vneto širil verski tisk, za mlade je prirejal gospodarske
in gospodinjske tečaje, jih spodbujal k nadaljnjemu študiju,
poglabljal med ljudmi narodno zavest. Še bolj pa je Gomilšek
skrbel za duhovno vzgojo župljanov. Bil je dober pridigar
in katehet, vsako leto je imel vsaj eno tridnevnico za
poglobitev verskega življenja, večkrat je v župniji organiziral
sv. misijon, prirejal je duhovne vaje za razne stanove,
ustanovil Marijino družbo za fante in za dekleta ipd.

Vse njegovo dušnopastirsko delo pa je temeljilo na češčenju
Srca Jezusovega in Srca Marijinega. Bil je pravi apostol
Srca Jezusovega. Spodbujal je pobožnost devetih prvih
petkov in kasneje tudi pobožnost petih prvih sobot v
čast Srcu Marijinemu. Te pobožnosti, predvsem praznik
Srca Jezusovega, je obhajal nadvse slovesno, s posvetitvijo
družin in posameznikov Srcu Jezusovemu, z nočnim češčenjem
Najsvetejšega, z množičnimi spovedmi in prejemom
sv. obhajila in z veličastnimi procesijami. Zelo odmevna je
bila romarska pobožnost ob prazniku Marijinega vnebovzetja,
h kateri so prihajali romarji celo` s Hrvaškega.

Ob nemški okupaciji je bil tudi župnik Gomilšek zaprt
in nato izgnan na Hrvaško v Slavonsko Požego. Zaradi bolezni
je zaprosil za vrnitev v Slovenijo in se naselil v samostanu
Stična, a ni dolgo zdržal v samostanskem miru. Decembra
1942 so vaščani Knežje vasi pri Dobrniču prosili
duhovnike, nastanjene v Stični, če bi lahko kdo od njih prišel
pomagat v njihovo vas. Takoj se je javil župnik Gomilšek.
Tudi v Knežji vasi je svoje delo zasnoval na češčenju Srca
Jezusovega in Srca Marijinega. Uvedel je pobožnost prvih
petkov na čast Srcu Jezusovemu in prvih sobot na čast Srcu
Marijinemu. Ob posebni priliki pa je vso vas posvetil Srcu
Jezusovemu. Za to priložnost je nabavil lep umetniški kip
Srca Jezusovega, ki so ga v veliki procesiji ponesli od doma
Friderika Barage v cerkev sv. Neže v Knežji vasi. Povod za
to posvetitev je bil velik požar 25. marca 1943. Bilo je nevarno,
da pogori cela vas. Tedaj je Gomilšek pohitel v cerkev in
prosil: »Srce Božje, ustavi požar! Obljubljamo ti, da bomo tvoj
praznik slovesno obhajali in kupili za cerkev tvoj kip!« Požar
se je res ustavil in vas so posvetili Srcu Jezusovemu.

Prišla pa je usodna jesen 1943. Ob nemški ofenzivi 27.
oktobra 1943 so Nemci ujeli tri fante, domačine, in jih obsodili
na smrt z obešanjem. Župnik Gomilšek je šel nemškega
oficirja prosit za njihovo pomilostitev. Celo pokleknil je
predenj in prosil zanje. Pomilostitve zanje ni dosegel, jih je
pa duhovno pripravil na smrt. Oficir, ki ga je Gomilšek prosil
za pomilostitev fantov, pa je župnika spoznal, bil je namreč
isti, ki ga je v Benediktu dal zapreti in mučiti. Gomilšek
je vedel, da je s tem njegova usoda zapečatena. 29. oktobra
1943 so Nemci prišli ponj, ga odpeljali in pri Rdečem Kalu,
blizu Dobrniča, ustrelili. Ljudje so ga našli mrtvega v gozdu
blizu ceste. Drugi dan ga je župnik Ignac Omahen pokopal
na dobrniškem pokopališču. Župnik Soklič je zapisal: »Apostol
Srca Jezusovega je bil, žrtev za Boga, pokopan na praznik
Kristusa Kralja.«

Franc Gomilšek je otroško vdano častil in ljubil nebeško
Mater Marijo. Njej se je izročal, njej je priporočal svoje župljane
in njej je posvetil tudi nekaj pesmi. V eni od njih pravi:

O, da bi vedno le k tebi hiteli,
v tebi zaupanje v stiskah imeli!
Kadar zagrne trpljenja nas noč,
Ti si, Marija, vsa naša pomoč!