3. dan šmarnic

Izidor Završnik
duhovnik

Izidor Završnik se je rodil 4. aprila 1917 v župniji sv. Jurij
ob Taboru. Mladost je preživel na Gomilskem, kamor se
je družina preselila. Kot gojenec dijaškega semenišča v
Mariboru je končal gimnazijo in vstopil v bogoslovje. Že
kot semeniščnik in kot bogoslovec se je odlikoval v pobožnosti,
tudi v pobožnosti do Matere Marije. Poleg študija pa
je rad tudi risal in je celo ilustriral nekaj knjig. Bil je tudi
pesniško nadarjen in je urejal interni list mariborskih bogoslovcev.
Mašniško posvečenje je prejel 11. maja 1941.

Po posvečenju je začel Izidor duhovniško delovati v
domačem kraju na Gomilskem in po drugih župnijah spodnje
Savinjske doline, kjer so Nemci tedaj izselili že večino
duhovnikov. Z duhovniškim kolegom Francem Puncerjem,
ki je bil posvečen nekaj dni pred njim, sta z veliko vnemo
oskrbovala župnije po vsej spodnji Savinjski dolini. Oba
novomašnika še nista bila na nemškem seznamu za izselitev,
čeprav sta se zavedala, da podobna usoda čaka tudi
njiju. Izidor je ljudi spodbujal: »Potrpite, ne obupavati, svoboda
pride!« Mnogi so mu svetovali, naj pobegne, a ni hotel.
Dejal je: »Doma bom ostal, dokler bo treba. Če so prestali
drugi, bom pa še jaz!«

V tem času je Izidor spretno uporabil svoj slikarski talent.
Z risarsko spretnostjo je ponarejal nemške dovolilnice
za prestop v Ljubljansko pokrajino, ki je bila pod italijansko
oblastjo in kjer so tedaj vladale še dokaj znosne razmere,
na štajerski strani, ki je bila pod nemško okupacijo, pa
so ljudje mnogo bolj trpeli. Dovolilnice je ponarejal tako
spretno, da so bile veljavne in je s tem mnogim ljudem rešil
življenje. Vendar ga je nekdo izdal. Na praznik sv. treh kraljev,
6. januarja 1942, ko je maševal na Gomilskem, so ga v
zakristiji pričakali Nemci. V Izidorjevem žepu so našli ponarejene
dovolilnice in ga zaprli v zloglasni zapor Stari
pisker v Celju. Tam so ga gestapovci kruto mučili, tako da
so domači ob zamenjavi perila dobili krvavo Izidorjevo
perilo. Gestapovci so ga pretepali, mu nohte trgali s prstov,
ga obešali pod strop, tako da se ni mogel z nogami dotakniti
tal. Po nekaj mesecih mučenja so Izidorja nenadoma
pogojno izpustili in sicer z naročilom, da mora gestapu
ovajati druge ljudi. Tega pa ni hotel. Dejal je, da mu to še
na misel ne pride. Njegov duhovniški kolega Franc Puncer,
ki je bil tedaj še na prostosti, mu je svetoval, naj pobegne,
Izidor pa ni hotel. Z velikim navdušenjem se je ponovno
lotil oskrbovanja župnij. Franc Puncer je izjavil: »Dobro
se je zavedal, da je še pod ostrejšim nadzorstvom, pa je
videl veliko žetev na božji njivi in tako malo delavcev, in je
sklenil kakor sv. Pavel: ‘Jaz pa bom rad vse žrtvoval, tudi
samega sebe popolnoma žrtvoval za vaše duše!’«

Ker Izidor Završnik ni izpolnil pričakovanj gestapovcev,
so ga jeseni 1942 ponovno zaprli v Stari pisker in ga strahovito
mučili. Pretepali so ga do nezavesti, mu trske zabijali
za nohte, ga obešali in mučili še na druge načine. Čez nekaj
časa pa so ga preselili iz Celja v mariborske zapore. Prepričan
je bil, da ga bodo poslali v kakšno koncentracijsko
taborišče, vendar tega ni dočakal. Na pepelnično sredo, 10.
marca 1943, so v mariborskem zaporu ustrelili 25 talcev,
med njimi je bil tudi Izidor Završnik.

Kako je do tega prišlo? Žena Franca Žvana, enega od
takratnih zapornikov, je v pismu ta dogodek takole opisala:
»Kmalu po poroki mi je mož Franc Žvan povedal: ‘Ti,
Olga, ne bi dobila mene, če me ne bi rešil smrti en duhoven
v arestu v Mariboru.’ To mi je pozneje še večkrat povedal
in razlagal, kako je bilo. Nekega dne so na dvorišču
postrojili zapornike. V vrsti so začeli izbirati talce za streljanje,
vsakega desetega. Franček je bil ravno deseti. Poleg
pa je bil v vrsti tudi en duhoven. Ko so Nemci zapisovali
imena in med seboj debatirali, pravi v zmedi ta duhoven
Frančeku: ‘Fant, ti si še mlad, imaš še vso bodočnost pred
seboj,’ in je stopil na mesto mojega moža. Te odbrane, med
njimi tudi duhovna, so odpeljali na streljanje, Franček pa
je ostal v zaporu.« Med takrat ustreljenimi talci je bil samo
en duhovnik, in to je bil Izidor Završnik. Daroval je življenje,
da je rešil sojetnika.

Izidorja Završnika so skupaj z drugimi talci pokopali na
pokopališču v Gradcu. Njegovo ime je vpisano na tamkajšnjem
spominskem slavoloku. Gotovo je mučenec ljubezni
do bližnjega.

Prosimo tudi mi našo nebeško Mater Marijo, da bi imeli
tudi danes mnogo takih pogumnih in požrtvovalnih ljudi,
ki bi bili pripravljeni svoj čas, sposobnosti in celo svoje
življenje darovati za blagor svojih bližnjih. Marija, mati usmiljenja,
prosi za nas!