Kot poročamo v ločeni novici, so slovenski škofje tudi pred tokratnimi parlamentarnimi volitvami s krajšo izjavo katoličane pozvali k volilni udeležbi in odgovornosti pri oblikovanju volilne odločitve, ki naj temelji na ključnih poudarkih družbenega nauka Cerkve, kot so uresničevanje verske svobode, podpora družini, spoštovanje človekovih pravic, spoštovanje dostojanstva človekovega življenja, skrb za uboge … Po predstavitvi izjave je predsednik Slovenske škofovske konference škof Andrej Glavan odgovarjal na novinarska vprašanja, ki so se dotikala različnih vidikov skorajšnjih volitev, zlasti njihove »obremenjenosti« z »zadevo Patria«.

Foto: Bogomir Štefanič

Sodbe je treba spoštovati, vendar …

Kako škof Glavan presoja pravnomočno sodbo, zaradi katere prvak opozicije na Dobu prestaja zaporno kazen? Škof Glavan se zaveda stališča, da je potrebno spoštovati pravnomočne sodbe, pa vendar: odklonilna stališča uglednih ustavnih sodnikov, kot so Ernest Petrič, Mitja Deisinger in Jan Zobec (ti trije ustavni sodniki so napisali odklonilna ločena mnenja pri nedavni odločitvi ustavnega sodišča, ki je sicer večinsko Janeza Janšo najprej napotilo na vrhovno sodišče), pa tudi nekdanjih ustavnih sodnikov, kot so Matevž Krivic, Lovro Šturm in Tone Jerovšek, pričajo, da sodba v zadevi Patria »na mnogih krajih pušča vodo«, da je torej nekonsistentna in luknjičava. Ta sodba po prepričanju mons. Glavana zato sama po sebi govori o hudi krizi slovenskega sodstva, na katero je v govoru na slovesnosti ob dnevu državnosti opozoril tudi Borut Pahor. Predsednik SŠK se popolnoma strinja s stališčem predsednika države, ki je na Trgu republike dejal, da si bo sodstvo povrnilo ugled, ko bo odločitve sprejemalo »v razumnih rokih in s prepričljivo razlago«.

Sodba v zadevi Patria pa je po besedah škofa Glavan še posebej zaskrbljujoča (kar je bil tudi osrednji razlog za nedavno izjavo Komisije Pravičnost in mir na to temo), ker gre za del zgodbe, ki bo škodila ne le ugledu slovenskega sodstva, temveč celotne slovenske države – gre namreč za »montirani politični proces, ki se zlorablja za prav vsake volitve« od leta 2008 dalje. Prav dejstvo, da ta sodni proces že toliko časa in dosledno vpliva na volilno dogajanje zadnjih let, je po prepričanju mons. Glavana dokaz njegove političnosti in montiranosti. Po koncu mandata prve Janševe vlade (2004–2008), ki je bil po škofovem mnenju uspešen, je bila velika »nevarnost«, da bo ista vladajoča opcija znova zmagala na volitvah. Da bi to preprečili, so nekateri posegli po »velikem poku«, kot so takrat poimenovali afero Patria.

Prelomnost tokratnih volitev je zato ravno v kritičnem stanju slovenskega pravosodja, ki zaradi sodbe v zadevi Patria zbuja vtis (škof Glavan se zaveda teže besed ), da se »vračamo v obdobje montiranih političnih procesov«. Kaj pa če se bo slednjič izkazalo, da Janez Janša ni politični zapornik, temveč le politik, ki se je znašel v zaporu zaradi lastnih napak? Za škofa Glavana je to zgolj hipotetično vprašanje, saj je na podlagi utemeljenih kritičnih presoj, s katerimi se je sam seznanil, prepričan, da bo sodba v zadevi Patria padla.

Katera politična opcija je bližja Cerkvi?

Eno izmed novinarskih vprašanj je skušalo povzeti odziv dela katoliškega občestva po omenjeni izjavi Komisije Pravičnost in mir pri SŠK, češ da ta izjava verne usmerja k čisto določeni politični opciji. Škof Glavan dopušča, da je izjavo kdo tako sprejel, razmerje Cerkve do različnih političnih izbir pa je vendar treba razumeti v luči jasnih dejstev: vsa leva opcija, vsi njeni voditelji, ki so do sedaj nastopili na volitvah, so nastopili kot neverniki in ne zagovarjajo izrecno krščanskih vrednot, medtem kot druga politična opcija, recimo ji pomladna, zagovarja krščanske vrednote, ki so skupne s Cerkvijo.

Glede tega so, kot je opozoril predsednik SŠK, slovenske razmere izjema v primerjavi z drugimi demokracijami: v Avstriji denimo je popolnoma normalno, da je socialdemokrat ali predstavnik ljudske stranke ali zelenih dober katoličan. Podobno velja za Italijo, ZDA, Anglijo … – v teh in še mnogih drugih državah med strankami ni ločnice glede odnosa do vere, pri nas pa je »žalibog ta ločnica ostra«. Seveda pa Cerkev znotraj njej vrednostno bližje opcije ne vzpostavlja nikakršne »hierarhije strank«, temveč spodbuja katoliške volivce, da presodijo strankarske programe in se na tej podlagi odločijo, komu bodo dali glas.

Toda ali ni v »morju levih strank«, ki nastopajo na tokratnih volitvah, tudi kakšna, kjer prav tako zagovarjajo krščanske vrednote, je bilo eno izmed vprašanj, ki je imelo v mislih predvsem podporo kristjanov Miru Cerarja? Seveda ga lahko volijo tudi katoličani, če se prepričani, da zagovarja krščanske vrednote; »jaz nisem«, je odgovoril škof Glavan.

Nekaj novinarskih vprašanj je ciljalo tudi na nedavno srečanje predsednikov pomladnih strank pri škofu Glavanu v Novem mestu. Vsebine tega srečanja škof v skladu z dogovorom z vsemi sodelujočimi ni želel komentirati, pojasnil pa je, da je bilo to srečanje »državljana Glavana« s predsedniki političnih strank – torej zasebno kosilo, ki je sicer nekaj običajnega v demokratičnih država in ni izjemno niti za slovenske razmere.

Proti spremembam zakona o verski svobodi

Eno izmed »volilnih sit«, s katerimi naj bi katoličani presojali stranke in kandidate na volitvah, je uresničevanje verske svobode. To področje je bilo s strani tranzicijske levice večkrat tarča sprememb. Kakšna so cerkvena povolilna pričakovanja glede tega vprašanja? Škof Glavan je pojasnil, da so predstavniki največjih verskih skupnosti v Sloveniji, katoličani, muslimani, pravoslavni in evangeličani, večkrat dali jasno vedeti, da so dokaj zadovoljni s sedanjo zakonodajo, ki ureja to področje. Po mnenju teh verskih skupnosti ni potreben nikakršen nov zakon ali korenite spremembe veljavnega. Spremembe, ki jih je zahtevalo ustavno sodišče, pa so bile že izvedene. Takšno stališče je prišlo do izraza tudi pri nedavnem srečanju predstavnikov katoličanov, muslimanov, pravoslavnih in evangeličanov pri francoskem veleposlaniku, ki jih je povabil na delovni zajtrk. Vsi navzoči so bili soglasni, da spremembe zakona o verski svobodi niso potrebne in jim bodo, če se bodo vendarle znašle na političnem dnevnem redu, nasprotovali.

Kdaj nova nadškofa v Ljubljani in Mariboru?

Pogovor z novinarji se je dotaknil tudi imenovanje novih nadškofov v Ljubljani in Mariboru. Konec meseca bo namreč minilo leto dni, odkar sta oba škofijska sedeža izpraznjena. Škof Glavan je odkrito dejal, da je sam med tistimi, ki najbolj čakajo na odločitev Svetega sedeža, saj je prav nanj po umiku ljubljanskega in mariborskega nadškofa padlo najtežje breme. Tudi sicer velja, da škofovska konferenca v celoti že dolgo ni bila v položaju, v katerem bi se »zgostilo« toliko težkih vprašanj, kot se je to zgodilo v zadnjem letu. Škof Glavan si zato želi, da bi Ljubljana in Maribor čim prej dobila nadškofa, zaveda pa se, da se to ne bo zgodilo čez noč. Zaradi skorajšnjih vatikanskih počitnic lahko le upa, da bo že zgodnja jesen prinesla imena novih nadškofov. Tudi sicer ne smemo od teh imenovanj pričakovati, da bodo sama po sebi čudežno rešila probleme denimo v Maribora in še kje.

Samega postopka imenovanja škof Glavan seveda ni mogel komentirati, tudi ne morebitnih vplivov »intervencij«, o katerih so poročali mediji, nanj. Navsezadnje daljše čakanje sploh ni posebnost: v Mariboru so po smrti škofa Držečnika na naslednika čakali dve leti, podobno se je zgodilo še kje drugje, npr. v Kölnu. Je bil pa škof Glavan jasen: »Sem prvi, ki si ne želi, da bi trajalo dve leti.«