Včeraj se je na tridesetem mladinskem festivalu v Stični zbralo več kot osem tisoč mladih iz vse Slovenije. Na srečanju so se mladim pridružili apostolski nuncij v Republiki Sloveniji msgr. Juliusz Janusz, vrhovni predstojnik salezijancev Pascual Chavez iz Mehike, ljubljanski nadškof metropolit in predsednik Slovenske škofovske konference msgr. dr. Anton Stres ter ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Anton Jamnik, ki je mlade romarje tudi nagovoril. Nagovor škofa Jamnika v Stični objavljamo s posredovanjem Tiskovnega urada SŠK.

Sodobni iskalec med vagabundom in romarjem

1. Nova iskanja na religioznem in etičnem področju

Človekovo zapiranje vase, tako pred bližnjim kot pred Bogom (tukaj je še posebno treba omeniti problem sekularizacije), ter radikalna negotovost na etičnem področju, vse to sodobnega človeka vodi v vedno večjo šibkost, notranjo nemoč, nesprejemanje samega sebe in počasno izgubo veselja do življenja. Toda s poplitvenjem in osiromašanjem bivanja se noče sprijazniti. Globoko v sebi čuti, da je življenje nekaj več, da je rojen za nekaj lepega, dobrega in plemenitega. Ostaja iskalec, odpravlja se na pot, toda pri tem pogosto ostaja nemočen za radikalnejšo osebno odločitev, vse prepogosto se sprijazni z različnimi nadomestki, ki naj bi odgovorili na njegovo hrepenenje po Presežnem.

Omenili bi lahko marsikakšen pojav, ki izraža duhovno in moralno revščino sodobnega človeka in iskanje različnih nadomestkov, da to praznino zapolni. Po drugi strani je predvsem pri mlajši generaciji moč zaznati vse večje prizadevanje za svobodo, pravičnost, mir in željo po avtentičnem duhovnem življenju. Morda je prav v tem mogoče odkriti novo upanje: Božje sporočilo, ki je tako globoko v človeku, je sicer mogoče zakopati ali pa ga človek poskuša nadomestiti ali utišati z vse mogočimi nadomestki. Kljub vsemu temu ostaja v njem, lomi različne ovire, ki mu jih postavlja in išče poti, da se uresniči v svoji avtentični obliki. V tem kontekstu govorimo o novi želji po duhovni prenovi, kontemplaciji, želji po svetem, po graditvi iskrenega odnosa do transcendentnega Boga, čigar bližina človeku se na poseben način izraža prav v bivanjskem hrepenenju.

Vse to nas danes navdaja z novim upanjem. Tako, kot je potrebno spomladi vode, ki od vsepovsod priderejo na dan, zavarovati, da se ne razgubijo v napačnih tokovih in naredijo celo škodo, tako je potrebno tudi nove impulze in hrepenenja, ki se javljajo na duhovnem področju, vedno znova prečiščevati in jim dati bolj jasno obliko, če hočejo zares doseči svoj cilj. Nova religiozna zanimanja in iskanja se namreč lahko kaj hitro spremenijo v ezoteriko ali poplitveni romanticizem, koktail religioznost in vase zaprti subjektivizem. Zdi se, da je pri tem najtežje novi religiozni interes postaviti v kontekst skupnega življenja, ki dobi določeno občestveno razsežnost. Če pri verovanju ne pride do občestvene razsežnosti, potem le-to ostaja na ravni prijetnega osebnega občutja, ob tem pa ne razvije povezujočih moralnih elementov tako za skupnost kot za posameznika. V tem primeru iz religije izgineta tako razumevanje kot volja in vse, kar ostaja, je občutje, kar pa ne zadostuje.

Novi moralni impulzi, ki se danes javljajo na etičnem področju, so rizični na podoben način. Tudi ti izražajo človekovo temeljno potrebo po osnovnih moralnih vrednotah. Problem je v tem, da je po eni strani mogoče opaziti povečano pozornost predvsem do marginalnih skupin in sorodnih pojavov v družbi, kar je pozitivno in dobro znamenje (npr. prizadevanja za ekološka vprašanja, preživetje ptic, obenem pa je splav novega bitja – nemočnega nerojenega otroka nekaj sprejemljivega). Po drugi strani se sodobni iskalec boji srečati s seboj, z lastno šibkostjo in odgovornostjo za lastno svobodo. Kardinal Ratzinger je pred leti v enem od predavanj v Salzburgu to situacijo označil kot neke vrste shizofreno stanje človeka. Človek, ki v sebi doživlja moralni zakon, hoče narediti nekaj dobrega, toda ko gre za radikalnejše osebne odločitve, ostaja pogosto nemočen in se prepušča impulzivnosti lastnega ugodja. Lažje se je potegovati za svobodo in pravice določene skupine, kot pa sam osebno v vsakdanjem življenju živeti ustvarjalno in odgovorno svobodo, ljubezen in odprtost do drugih in da to postane življenjska usmeritev in ne samo trenuten impulz. Šibka točka sedanjega moralnega prebujenja v prvi vrsti ostaja šibka osebna etična motivacija posameznika. Za tem je še nekaj globljega: moralne vrednote so v družbi, ki jo določa tehnologija, izgubile svoj dokazni značaj (vsebino) in tako tudi svojo resnično moč zahteve.

2. Metafora nomada, vagabunda in turista kot prispodoba sodobnega iskalca

Iskanja sodobnega človeka tako na religioznem kot tudi na etičnem področju (in tudi na drugih področjih) bi lahko ponazorili z metaforo, ki govori o človeku kot nomadu, vagabundu in turistu. Sodobni človek se danes rad primerja z nomadi. V tej primerjavi se nam kaže zanimiva podobnost z romarjem. Ali gre za prehod od modernega romarja k postmodernemu nomadu? Nomadi so stalno v gibanju. Gibljejo se v dobro urejenih strukturah, ki imajo dolgo tradicijo in ustaljen red. Če nomade primerjamo z romarji, potem lahko rečemo, da nimajo končne postaje, kamor bi bilo usmerjeno njihovo potovanje, prav tako pa tudi ne posebnih počivališč, na katerih bi se na svojem potovanju odpočili. Kljub temu se od enega do drugega prostora gibljejo po določenem redu. Metafora nomadstva nazorno ponazarja postmodernega človeka.

Bolj radikalna je metafora vagabunda. Vagabund ne ve, kako dolgo bo ostal tu, kjer je sedaj. Tudi ni nekega pravila, kako se bo odločil in šel naprej. Njegovo potovanje je silno nedoločljivo in nepredvidljivo. Vagabunda v gibanje sili razočaranje nad bivanjem na neki točki in upanje, da bo naslednji prostor, ki ga bo obiskal, brez napak in padcev, ki jih je doživljal na prostorih, ki jih je predhodno že obiskal. Naprej ga vleče nedoločeno upanje ... Lahko bi rekli, da je vagabund romar brez cilja in nomad brez načrta. Vagabund potuje skozi nestrukturiran prostor, kot blodeči v puščavi, ki pozna samo tisto pot, ki je sled njegovih lastnih stopinj, ki jo pokrije pesek v vetru takoj, ko gre naprej. Za vagabunda je določena struktura (sled) samo zato, da jo potem znova uniči in zapusti. Vsak naslednji prostor je zanj samo lokalna in trenutna dogodivščina.

Obstaja pa še metafora, ki označuje postmodernega človeka: to je podoba turista. Najbrž samo obe metafori skupaj, metafora turista in metafora vagabunda, dejansko označita postmodernega človeka. Tako vagabund kot turist dobro vesta, da ne bosta ostala dolgo tam, kamor sta prispela. Turist sprejema določene omejitve, za svojo svobodo mora plačati. Svoboda izvira iz dogovora, ki ima svojo ceno. Kot vagabund je tudi turist eksteritorialen, toda njegovo eksteritorialno življenje je privilegij. Neodvisnost, pravica biti svoboden, svoboden za izbiro, ima licenco, da restrukturira svet. Svet čaka prav na turista, vse je oblikovano tako, da ga navduši, nagovori, od restavracij do imenitnih spomenikov ter religioznega in etičnega področja. Prevzelo oziroma ulovilo naj bi njegovo pozornost, kar pa mora turist primerno plačati. Svet je neke vrste turistična ostriga. Svet naj bi nudil uživanje in kot tak dobiva tudi svoj smisel.

Vagabunda in turista med seboj povezuje še ena značilnost. Oba gresta skozi prostor, v katerem živijo drugi ljudje. Ti ljudje so določeni s prostorom in delom, toda vagabund in turist se za rezultate njihovega dela ne zmenita. Z lokalnim prostorom imata turist in vagabund samo bežno srečanje, s konkretno situacijo se srečujeta samo površno. Fizično blizu, duhovno pa oddaljena; to je formula obeh. Očarljivi šarm takšnega načina življenja je, da človeku slovesno obljublja, da fizična bližina ne bo prešla v moralno bližino. Ko gre za turista, je to zelo jasno, saj ima zagotovila, da se to ne bo zgodilo. Svoboda od moralne dolžnosti je bila plačana vnaprej (določeni dogovori, omejitve, obveze, ki jih nekdo sprejme, da s tem zagotovi svojo lastno varnost). Vagabundovo in turistovo življenje ni pripravljeno sprejemati moralne odgovornosti. Zanju je to nekaj nadležnega, vznemirjujočega, nekaj, kar bi kalilo njuno navidezno srečo. Turist je poln številk, vse je izmerjeno, določene so medsebojne obveznosti, vse je depersonalizirano. »Vsi delajo tako.« – To je tudi merilo mojega delovanja.

V postmodernem svetu vagabund in turist nista samo marginalna človeka in ne predstavljata zgolj marginalne pogojenosti. Postaneta model, ki počasi zaobjema in oblikuje celotno življenje. Pomenita osnovo za vsakdanje delovanje in tudi preverjanje tega delovanja. Seveda je tak način kot naročen za komercialiste in medije. Turizem ni samo nekaj, kar se dogaja v času počitnic. Običajno življenje, če hoče biti zares prijetno in dobro, naj bi postalo, in mora postati, neprestane počitnice. Idealno gledano je lahko nekdo turist kjerkoli in kadarkoli. Fizično blizu, duhovno daleč. Popolnoma svoboden, vse izjeme od pogodbenih dolžnosti so bile plačane že vnaprej. S temi dogovori je turist dobil dovolj močno uspavalno sredstvo, ki mu trdno uspava moralno zavest.

Postmoderna družba prehaja v razdrobljenost, individualizem in v še manjšo socialno varnost. Gledano filozofsko pomeni propad velikih sistemov, metafori turista in vagabunda pa ponazarjata posameznikovo negotovost in iskanje trenutnih zadovoljitev, ter vedno večjo šibkost in pasivnost, kar pa modernega človeka naredi nemočnega. To je osnova za to, da je odprt za različne manipulacije in celo teži po tem, da ga nekdo vodi oziroma z njim manipulira. Osnovna težava je predvsem v tem, kako naj duhovno izpraznjeni človek, vzgajan v pasivnosti in relativistični indiferentnosti, ki se vedno bolj vdaja nekemu fatalizmu, češ nič ni mogoče narediti ali spremeniti, stopi na pot, ki je zahtevna in pričakuje močno in odgovorno osebo. V tem prehodu je kriza sodobnega človeka, težavnost, pa tudi upanje za prihodnost.

3. Postati romar

Ali bo ta postmoderni nomad, pogosto tudi vagabund in preračunljivi turist, imel v sebi dovolj moči in poguma, da se odpravi na bolj zahtevno pot, da se bo pripravljen odločiti, sprejeti odgovornost, da bo sprejel sebe kot dar in okolje, v katerem živi kot možnost, da uresniči svojo poklicanost, svojo svobodo, svojo enkratnost; ali bo pripravljen stopiti na pot tveganja in upanja, ki ne izvira iz imeti, ampak iz biti, iz čiste darežljivosti in zastonjskosti bivanja?

Ali bo pripravljen narediti korak naprej od svojega nomadstva in vagabundstva in postati romar? Romar, ki prejema moč za tveganje in upanje kot življenjsko držo, prav iz svoje poklicanosti, v kateri se kaže tudi že cilj njegove poti. »Včasih kdo vstane in gre, ker stoji na vzhodu nekje neka cerkev«, pravi Rilke v pesmi, ki govori o Rusiji. Bit romar pomeni vedno znova vstajati, začenjati, presegati vsakdanjost in se odpraviti na pot, ki ima pred seboj jasen cilj. Biti romar pomeni, da se iz vsakdanjosti vedno znova napotimo na svet kraj, na kraj, kjer je nebo na poseben način odprto, kjer Božja bližina na nov način šepeta človeku. Biti romar pomeni življenjsko odločitev, pomeni verovati in upati v cilj poti, ki spreminja že sedanji trenutek mojega bivanja; biti romar pomeni upati skupaj z drugimi, zares srečevati ljudi kot dar, kot znamenja in pomeni veseliti se svojega bivanja in sveta, v katerem živimo, pa vendar hkrati tudi krhkosti, ki zaznamuje vse, kar je zapisano temu svetu. Romar je hvaležen za vse, kar prejema na poti, za toliko darov in križev, s katerimi se srečuje, toda moč njegovega upanja je cilj poti, dar odrešenosti, popolna harmonija bivanja. In zato je romar, ker je odprt za nepričakovano, ker ve, da je Bog Bog presenečenj, ki more storiti neskončno več, kot pa si človek sploh more misliti in upati. In to mu daje moč, da vedno znova stopa na pot, da tvega, da upa tudi takrat, ko je najtežje upati, da ima poguma, da obupa nad slepili in lažmi, za katerimi se je v nekem trenutku čutil zavarovane.

4. Ohraniti upanje tudi v obupu

Upanje izhaja iz samega jedra krščanske vere. Čas, v katerem živimo, zaradi naraščajočega občutka nesmisla življenja in obupovanja vse nas posebej vabi in sili, da vso širino in vrednost upanja, ki ga vsebuje naša vera, znova odkrijemo in iz njega globlje zaživimo. Upanje kot krščanska krepost se bistveno razlikuje od nekakšnega samoniklega in nerazumnega optimizma, ki se izraža v besedah: bo že nekako šlo, saj je še vedno bilo tako. Bernanos, ki je eden najvidnejših oznanjevalcev kreposti krščanskega upanja, zato pravi: »Optimizem je zmotno upanje, ki ga imajo samo bojazljivci in neumneži. Upanje je krepost, je moč, je junaška odločnost duše. Najvišja oblika upanja je premagan obup. Navadno mislimo, da je lahko upati. Vendar upajo samo tisti, ki so imeli pogum obupati nad slepili in lažmi, za katerimi so se čutili zavarovane in so to zmotno imeli za upanje. Če hočemo priti do upanja, moramo iti do konca obupa. Samo kadar prideš do konca noči, srečaš novo zarjo.«

Človekovo upanje je po eni strani usmerjeno v konkretno stvarnost, dogodke, ljudi, toda ob tem je temeljnega pomena upanje, kot stanje duha, ki ni vezano na to, da bi nekdo nekaj imel ali dosegel, ampak preprosto, da je, da biva iz čiste zastonjskosti in darežljivosti ter uresničuje svoje poslanstvo. Na področju religioznih in etičnih iskanj se odpirajo mnoga znamenja upanja, ki razodevajo človekovo hrepenenje po polnosti bivanja. Naše poslanstvo je zato še toliko bolj pomembno in odgovorno. Poslani smo, da odkrivamo obdarjenost in popolno darežljivost bivanja; odkrivali naj bi tisti biser, ki je skrit v vsakem človeku in je po besedah Dostojevskega odsev večne Lepote, Lepote, ki se razodeva v iskreni ljubezni, darovanju, v občestvu bližine biti z drugim in za drugega.

msgr. dr. Anton Jamnik
ljubljanski pomožni škof