Poldrugo leto bo že, odkar me je pot zanesla na Frankolovo – kam drugam kot k p. Branku Cestniku, s katerim sem se želel pogovoriti o drugem delu njegove romaneskne trilogije, s katero je posegel v čas druge svetovne vojne. Ali ima umetnost pri soočanju z našim takratnim bratomorjem moč, ki je zgodovinopisna dela in razne deklaracije nimajo? P. Cestnik je na ta spraševalčev izziv odgovoril z vidika literature, a njegov odgovor nosi sporočilnost o univerzalni moči umetnosti. Med drugim je dejal: »Z literaturo izstopiš iz politike in greš v človeško usodo. To narediš s pomočjo estetskega besedila, ki je že samo po sebi, ker je estetsko, očiščujoče, katarzično. /…/ To je namen literature: ko pisatelj naredi, česar ne more nekdo drug. Ne more zgodovinar; poda sicer podatke, opiše razmere, ne more pa v tolikšni meri pripeljati v proces katarze, očiščevanja. Tega ne more niti politik, čeprav se trudi, ampak on ima pogosto svoje kalkulacije. Pisatelj pa lahko …«

Na te besede sem se spomnil, k...