V Narodni galeriji bo od 21. septembra do 3. decembra na ogled razstava o življenju in delu Helene Kottler Vurnik. Odprtja razstave v sredo, 20. septembra, so se poleg nadškofa Stanislava Zoreta udeležili številni župniki župnij, ki so za razstavo posodile sakralna dela in mašne plašče v njihovi lasti - med njimi je največ del iz župnije Radovljica, pa tudi iz Kranja, Bleda, Ribnice, Rogatca, ljubljanskega Šentvida in Šiške, dela sta posodila tudi nadškofijska ordinariata Ljubljana in Maribor. Med številnimi udeleženci odprtja razstave so bile tudi redovnice, predvsem šolske sestre, ki so v šivalnicah v Radovljici ustvarile številna mašna oblačila po načrtih Helene Vurnik. Razstavo je odprl Jernej Hudolin, direktor Zavoda za varstvo kulturne dediščine.

Radovljiški župnik Andrej Župan, nadškof Zore in direktor ZVKD Jernej Hudolin na odprtju razstave v Narodni galeriji pred restavriranim oltarjem, ki ga je Helena Vurnik poslikala za cerkev v Radovljici.

To je prva razstava, posvečena delu Helene Vurnik, Narodna galerija kot hraniteljica njene zapuščine jo je pripravila skupaj s Centrom arhitekture Slovenije. »Helena Vurnik je pomembno zaznamovala umetnostno produkcijo pri nas, pustila je jasno sled v ilustraciji, knjižni opremi in grafiki. Sooblikovala je sakralno umetnost in umetno obrt, ki jo je po kakovosti v 20. stoletju presegel le Stane Kregar,« so zapisali ob razstavi v Narodni galeriji. Umetnine: Tržaško Marijino oznanjenje, Ornati za škofa Jegliča, vezenine za liturgično opremo, poslikava v Zadružni gospodarski banki na Miklošičevi ulici v Ljubljani, knjižna oprema za Mohorjevo družbo - to so njena najbolj prepoznavna dela.

Tabernakelj za oltar sv. Petra, 1930, les, medenina, steklo, olje, platno; župnijska cerkev sv. Petra, Radovljica (foto Miran Kambič)

Helena Vurnik (1882–1962) je znana predvsem kot sodelavka v projektih arhitekta Ivana Vurnika (junija smo v Družini pisali ob 50. obletnici kapele sv. Frančiška na Brezjah, ki sta jo načrtala in opremila zakonca Vurnik). Kljub pogostemu poudarjanju enakovrednosti njenega deleža je Helena ostala v moževi senci. Bila je Dunajčanka, sodobnica naših vesnanov. Leta 1907 se je vpisala na dunajsko Umetnostno šolo za žene in dekleta, ki so jo tedaj imenovali Damska akademija. Ob koncu študija je dobila državno štipendijo, ki ji je omogočila petmesečno bivanje v Italiji. Po vrnitvi se je zaposlila kot ilustratorka, najela lasten atelje in se novembra 1913 poročila z arhitektom Ivanom Vurnikom. Leto pozneje sta se preselila na Kranjsko, kjer Heleni ni uspelo vzpostaviti lastne socialne mreže, povsem je bila odvisna od svojega moža in naročil, ki so prihajala predvsem iz slovenske Cerkve. Po družinski tragediji leta 1942, v kateri je pod streli italijanskih vojakov umrl devetnajstletni sin Niko, je Helena izgubila vero v umetnost. Naročila so bila vse redkejša, Ivana Vurnika so postopoma odslovili s Fakultete za arhitekturo, zato sta se leta 1956 preselila v Radovljico, kjer je Helena leta 1962 po dolgotrajni bolezni umrla.

Več o življenju in ustvarjanju Helene Vurnik ter o razstavljenih delih v Narodni galeriji pa v tiskani številki Družine.

Marijino oznanjenje, 1915, olje, platno, Škofijska palača Trst



Pluviale škofa Antona Bonaventure Jegliča, 1923, svila, zlata nit, Nadškofijski ordinariat, Ljubljana


Ob obletnici rojstva Helene Vurnik bo 26. september, ob 12.uri, v Narodni galeriji predstavitev nove knjige Na brzicah življenja. Življenjska pot arhitekta Ivana Vurnika in slikarke Helene Kottler Vurnik avtorja prof. Borisa Leskovca.