Moj obrambni mehanizem izvira iz opozoril strokovnjakov glede negativnih posledic, ki jih imajo novodobne tehnologije na razvoj otrokovih možganov. Skrb vzbujajoči so mi tudi podatki strmega naraščanja nekemične zasvojenosti. Oborožila me je tudi osebna izkušnja, ko vidim, kako že krajši stik z ekrani spreminja otrokovo razpoloženje. Nerada dodajam tudi dejstvo, da sem tehnološko vedno manj podkovana.

Zato sem bila do teme »računalniške igrice kot most povezovanja med starši in otroki«, ki jo odpiramo v tokratni Naši družini zadržana. A ker sama kaj dlje od pasjanse nisem prišla, sem se pustila presenetiti.

Kot potrjujejo očetje, ki so z nami delili svojo izkušnjo, skupno igranje računalniških igric lahko postane premišljeno orodje povezovanja. Seveda, če oče (ali mama) aktivno sodeluje, postavlja jasne meje in hkrati ostaja vpet v otrokovo igralno izkušnjo; ne kot nadzornik, temveč kot soigralec, učitelj in sopotnik v digitalnem svetu.