Pričevanja udeležencev v moriji med prvo svetovno vojno 1915–1917 na soški fronti od Alp do Jadrana je v knjigi Zgodbe na Poti miru izbral in prevedel v slovenščino upokojeni kustos Kobariškega muzeja Željko Cimprič. Zapuščina zapisov sledi poteku več kot 500 kilometrov dolge planinske pohodniške poti Pot miru od Loga pod Mangartom do Trsta.

Knjiga s 45 zgodbami 27 pričevalcev

Knjigo s 45 zgodbami 27 pričevalcev sta izdala Kobariški muzej in Fundacija Poti miru v Posočju. Urednica izdaje dr. Petra Svoljšak, predstojnica Zgodovinskega inštituta Milka Kosa pri ZRC SAZU, je v predgovoru opozorila, da odtis pričevalcev v spominski krajini nosi s seboj odtise v dejanski krajini, ki se je v stotih letih sicer spremenila, a je »v svojih nedrjih negovala ostanke, pomnike, spomenike, ki jih povezujemo z datumi, boji, umiki, premiki, in vse prepogosto pozabimo na ljudi, ki so jim bile skale, vode, kraška pokrajina, sneg, vročina, jarki, gore, hribi in doline, neznani kraji in ljudje vojni dom, prepogosto tudi zadnji.«

Predstavitev knjige 12. aprila v Muzeju novejše zgodovine Slovenije: Maša Klavora, Željko Cimprič, Petra Svoljšak in Martin Šolar. FOTO: Ivo Žajdela

Zgodbe so zbrane od vojakov na obeh straneh fronte

Predstavitev dediščine soške fronte v Kobariškem muzeju ne temelji na faktografskih podatkih in množici eksponatov. Primerjalna prednost muzeja so avtentične zgodbe protagonistov bojev ob Soči pred dobrimi sto leti. Te zgodbe vodiči v muzeju vključujejo v svojo pripoved oziroma predstavitev. Zgodbe so zbrane od vojakov na obeh straneh fronte, kar je zelo pomembno za slovenskega in ostale bralce, ki sicer nimajo dostopa do teh zgodb.

Predstavljene so v čim bolj avtentičnem jeziku, kot so jih pisali vojaki. Knjiga je torej izjemna dopolnitev vsebin Poti miru v Posočju. Po podatkih fundacije je lani na vpisnih mestih na Poti miru muzeje, spomenike in druge točke obiskalo kar 220.000 ljudi.

Spremljamo osuplost in strah ljudi, ko so stopili v vojno dogajanje

Zgodbe so različne glede na vojaške naloge vojakov in tudi na izobrazbo ter socialni status. Vseeno pa imajo vse po vrsti rdečo nit. Spremljamo njihovo osuplost in strah, ko so stopili v vojno dogajanje. Tisti, ki so si bili blizu na 15 metrov čez bojno črto, so pisali približno enake zgodbe. Včasih je kdo imel sovražna čustva, v veliki večini pa ne. Razlike so v tem, kje so se nahajali, topničar je, ker je bil nekaj kilometrov daleč od fronte, dogajanje doživljal drugače od vojaka na bojni črti. Nekateri so bili nepismeni ali polpismeni. V knjigi je avtor njihove zapise prevedel neposredno brez popravkov in izboljšav.

Avtor knjige Željko Cimprič. FOTO: Ivo Žajdela

Pesnik Giuseppe Ungaretti: »Smo kot listi na drevesih jeseni!«

Mlad italijanski pesnik Giuseppe Ungaretti, ki se je znašel ob Soči na južnem delu bojišča, je takrat zapisal preprosto pesem z naslovom Vojaki: »Smo kot listi na drevesih jeseni!« Pesniku je bila usoda naklonjena in ob 50. obletnici zavzetja Gorice so takrat že uveljavljenega umetnika povabili na obisk nekdanjega bojišča. Namesto triumfalnega povzdigovanja nacionalnih junaštev je zgodbe posameznikov združil v eno misel z izjavo: »Gorica ni pomenila zmage – na tej zemlji ni zmag, ki ne bi bile plod brezbožnih iluzij –, pomenila pa je skupno trpljenje, naše in tistih na drugi strani. Imenovali so jih sovražniki, mi pa, ki smo brez zlih misli izpolnjevali našo dolžnost, smo jih v naših srcih imenovali bratje!«