Med Blagovico in Trojanami se iz dneva v dan valijo dolge kolone vozil, od časa do časa zastanejo, potem pa se zopet spremenijo v reko počasi tekoče pločevine. Toda medtem ko po dolini hrumijo motorji težkih tovornjakov, zrak pa onesnažujejo izpušni plini in skoraj otipljiva napetost, okoliške griče še vedno obdaja tista prvinska spokojnost, ki je spodaj tako silno primanjkuje.

Špilk je najvišja vzpetina v hribovitem svetu med Tuhinjsko dolino in dolino potoka Motnišnice na severu ter vzporednim Črnim grabnom na jugu in hkrati najvišja točka 58 kilometrov dolge Rokovnjaške planinske poti, ki krožno povezuje hribe in naselja med Lukovico in Trojanami. Njegov vršni del je poraščen z drevjem, niže ležeča pobočja na jugu pa deloma prekrivajo travniki in redke njive. Dobro označena planinska pot, ki se zložno vzpenja po večinoma odprtem svetu, je tudi zaradi prebujajoče se narave ena izmed najlepših, kar smo jih prehodili v zadnjem času. Ker je prijetno razgibana in ravno prav dolga, je zelo primerna tudi za brezskrben družinski izlet.

Vzpon na Špilk začnemo pri veliki informacijski tabli, ki jo zagledamo takoj, ko v Blagovici zapeljemo z glavne ceste (avto lahko pustimo v bližini). Od tod krenemo po asfaltni cesti proti severu, zavijemo za zadnjimi hišami pri znamenju na makadam in nadaljujemo do drevja, kjer nas markacije popeljejo navkreber. Po približno četrt ure hoje pridemo na travnato planjavo z oddajnikom, s katere se odpira lep pogled na zdaj že oddaljeno vrvenje v dolini. Če se ozremo nazaj, vidimo tudi cerkev sv. Neže na Golčaju, ki se dviga južno od Blagovice.

Nad poraščenim robom se začenja že naslednja planjava. Čeznjo nas popelje sprva slabo vidna pot, ki se dotika spodnjega konca golih, od vlage temnikavih njiv. Kmalu dospemo v zavetju drevja do križišča, kjer pri majhnem, na mogočno deblo pritrjenem znamenju znova zavijemo navkreber in se ob električnih drogovih povzpnemo do skupine hiš. Po nekaj metrih asfalta nadaljujemo po makadamu, ki gre proti severu, prečkamo cesto, ki se izgublja za ovinkom, in vnovič stopimo na plano.

Nad kozolcema, za katerima počiva gruča hiš, se pot zagrize v strmo travnato pobočje, ki ga na sredi prekinja vrsta golega grmičevja in nizkih dreves. Ko se v zgornjem delu približamo telefonskim drogovom, pred nami počasi vstaja poraščeno teme Špilka. Tudi v drugih smereh postaja razgled čedalje širši, vendar tega skoraj ne opazimo, saj našo pozornost priteguje postovka, ki s prhutajočimi krili in ostrimi očmi nedaleč proč oprezuje za plenom.

Po uri hoje pridemo do vasi Gabrje pod Špilkom, kjer se naša pot pridruži Rokovnjaški planinski poti. Zaradi razmeroma visoke nadmorske višine rastje tod nekoliko zamuja: tako smo pred dnevi namesto cvetočega regrata, ki je barval niže ležeče travnike, tik pod hišami najbrž še zadnjič letos občudovali bujne šope trobentic. Mrzel severozahodnik, ki je po nebu preganjal zapoznele oblake in sušil sledi nočnega deževja, je hkrati vse bolj odstiral obzorje, da smo na njem razločno videli ne le bližnjo Limbarsko goro, temveč tudi oddaljeni Kum.

Na zgornjem koncu vasi nas širok kolovoz popelje proti zahodu, potem pa se na ovinku pred velikim odlagališčem gnoja presuka proti severu. Pobočje nad nami je tod temno zeleno, saj razmetano skalovje na gosto prerašča mah. Čez nekaj minut nas rahlo vijugavi kolovoz pripelje na preval, kjer se svet nenadoma odpre: preden se dobro zavemo, stojimo na robu obsežnega pašnika, ki se počasi izgublja v globino. Na desni se za lovsko prežo dviga poraščeni vršni del Špilka, obzorje pred nami pa obvladuje planotasta Menina, ki jo je ponoči narahlo pobelil sneg.

Nadaljujemo po kolovozu, ki pelje čez pašnik. Ko pridemo na rob gozda, zavijemo pri kažipotu z napisom vrh Špilka dokaj strmo navkreber in zapustimo pot, ki gre naprej proti dobri dve uri oddaljenim Trojanam. Mehka steza se vijugavo vzpenja med slokimi bukvami, pod katerimi cvetijo konopnice, tevje, jetrniki in navadni volčini. Tla imajo nežno zelenkast nadih, ki se meša s svetlorjavo barvo odpadlega listja, vse pa prežarja bleščeča svetloba, ki prodira skozi gole krošnje dreves.



Po približno desetih minutah vzpona pridemo na presenetljivo koničast vrh, na katerem stoji manjši bivak, ki ga je postavilo Planisko društvo Blagovica. V njem je skrinjica z vpisno knjigo in žigoma, pa tudi preprosta klop, na kateri lahko posedimo, če nas ujame kakšna nenadna spomladanska ploha.


Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Petra v Blagovici je maša vsako nedeljo ob 8. uri.

Izhodišče: Blagovica

Višinska razlika: približno 540 metrov

Dolžina vzpona: 1.30 ure

Vrnitev: do izhodišča se vrnemo po isti poti.

Težavnost: pot je lahka, prijetna in dobro označena.

Zemljevid: Posavsko hribovje (zahodni del), 1:50.000