Papež Frančišek je današnjo katehezo namenil izjavi drugega vatikanskega koncila Nostra aetate, saj danes mineva natančno 50 let od izdaje tega koncilskega dokumenta, ki govori o odnosih katoliške Cerkve z nekrščanskimi verstvi. Ta tema je bila zelo pri srcu blaženemu papežu Pavlu VI., ki je že leto dni pred izidom izjave ustanovil Tajništvo za nekristjane, danes Papeški svet za medverski dialog. Papež Frančišek je izrazil hvaležnost in toplo dobrodošlico osebam in skupinam različnih verstev, ki so se danes udeležili splošne avdience, na začetku katere so v več jezikih brali odlomek iz izjave Nostra aetate.

Drugi vatikanski koncil je bil po papeževih besedah izjemen čas premišljevanja, dialoga in molitve, ki je prenovil pogled katoliške Cerkve na samo sebe in svet. Šlo je za branje znamenj časov z vidika drže, ki jo usmerja dvojna zvestoba: »zvestoba cerkvenemu izročilu« in »zvestoba zgodovini moških in žensk našega časa«. Bog, ki se je razodel v stvarstvu in zgodovini, ki je govoril po prerokih in dokončno po svojem Sinu, ki je postal človek, se obrača na srce in duha vsakega človeškega bitja, ki išče resnico in poti za njeno uresničevanje.

Papež je izpostavil neminljivo aktualnost izjave Nostra aetate, nato pa navedel nekaj osrednjih točk: naraščajoča soodvisnost narodov, človeško iskanje smisla življenja, trpljenja, smrti – vprašanj, ki vedno spremljajo našo pot, skupni izvor in skupna usoda človeštva, edinstvenost človeške družine, dobrohoten in pozoren pogled Cerkve na verstva – Cerkev ne zvrača ničesar, kar je v drugih verstvih lepo in resnično, Cerkev s spoštovanjem gleda na vernike vseh verstev ter ceni njihovo duhovno in moralno prizadevanje, ter: Cerkev, ki je odprta za dialog z vsemi, je istočasno zvesta resnici, v katero veruje – najprej je tu resnica, da ima zveličanje, ki je namenjeno vsem, svoj izvor v Jezusu, edinemu odrešeniku, in da Sveti Duh deluje in je izvor miru in ljubezni.

V zadnjih petdesetih letih je bilo veliko dogodkov, pobud in različnih vezi z nekrščanskimi verstvi. Frančišek je spomnil na srečanje v Assisiju 27. oktobra 1986 na pobudo Janeza Pavla II., ki je 19. avgusta 1985 nagovoril mlade muslimane v Casablanci in izrazil željo, da bi vsi, ki verujejo v Boga, spodbujali prijateljstvo in povezovanje med ljudmi in arodi.

Po papeževih besedah je odnos med kristjani in judi v teh zadnjih petdesetih letih doživel pravo preobrazbo, za kar smo Bogu lahko hvaležni. »Iz nasprotnikov in tujcev smo postali prijatelji in bratje«, je poudaril sveti oče. Koncil je z izjavo Nostra aetate začrtal naslednjo pozitivno pot odkrivanju judovskih korenin krščanstva in odločno zavrnil sleherno obliko antisemitizma ter obsodil vsako žalitev, diskriminacijo in preganjanje, ki iz njega izvira.

Dialog, ki ga potrebujemo, ne more biti drugega kot odprt in spoštljiv, tako bo postal tudi rodoviten. »Vzajemno spoštovanje je pogoj in obenem cilj medverskega dialoga: spoštovati pravico drugega do življenja, do fizične nedotakljivosti, temeljnih svoboščin, ki so svoboda vesti, misli, izražanja in vere.«

Svet gleda nas vernike, poziva nas k sodelovanju med nami in z drugimi ljudmi dobre volje, ki ne izpovedujejo nobene vere. Zahteva učinkovite odgovore o številnih temah, kot so mir, lahkota, revščina, ki pesti na milijone oseb, okoljstvena kriza, nasilje, posebej povzročeno v imenu vere, korupcija, moralna degradacija, kriza družine, gospodarstva, financ in predvsem upanja.

V nadaljevanju kateheze je papež spomnil, da se je zaradi nasilja in terorizma razširila sumničavost ali celo obsojanje verstev, treba pa je gledati na pozitivne vrednote, ki jih verstva živijo in ponujajo in ki so izviri upanja. »Dialog, utemeljen na zaupnem spoštovanju, lahko prinese semena dobrega, ki bodo ob svojem času poganjki prijateljstva in sodelovanja na vseh področjih, predvsem pa pri služenju revnim, malim, ostarelim, sprejemanju migrantov, pozornosti do izključenega.«

Izredno sveto leto usmiljenja je po prepričanju svetega očeta lepa priložnost za skupno delo na področju del ljubezni. Tu, kjer je pomembno predvsem sočutje, se nam lahko pridružijo mnoge osebe, ki niso verne ali ki iščejo Boga in resnico, osebe, ki v središče postavljajo obličje drugega, predvsem obličje brata ali sestre v stiski. Usmiljenje, h kateremu smo poklicani, zaobjema vse stvarstvo, ki nam ga je Bog zaupal, da bi ga varovali, ne pa izkoriščali ali celo uničevali. Frančišek je poudaril, da moramo za sabo pustiti boljši svet od tistega, ki smo ga prejeli, pri tem pa začeti v okolju, v katerem živimo, z majhnimi dejanji našega vsakdanjega življenja.

Vir: Radio Vatikan / M.M.Š.
Foto: splet