Nadaljevanje iz: Leon Rupnik, domobranci, Nace Frančič, Velikemu Slovencu v spomin

Ena glavnih trditev v polemiki pod naslovom Ujeti v preteklost, sprožila jo je Spomenka Hribar s prispevkom pod tem naslovom v Delu (27. 7. 2013), je, da je treba (raz)ločiti partizanstvo oziroma NOB od komunistične revolucije. Nekateri so celo zapisali, da je bil NOB ena stvar, revolucija pa druga. Seveda je to idealiziranje partizanstva oziroma NOB.

Vsa polemika je dostopna na www2.scnr.si, tu objavljam le tri pdf prispevkov.

Spomenka Hribar, Ujeti v preteklost, Delo, 27. 7. 2013Peter Starič, Pavle Borštnik, Ujeti v preteklost, Demokracija, 22. 8. 2013

Iztok Šegula, Ivo Žajdela, Ujeti v preteklost, Spomenka Hribar, Delo, 14. 9. 2013Partizanstva ni mogoče ločiti od komunistične revolucije

Partizanstva med drugo svetovno vojno na Slovenskem v nobenem primeru ni mogoče ločiti od komunistične revolucije (natančneje, od komunističnega nasilja). Partizani so bili vojska komunistične partije, ustanovili in vodili so jo komunisti, služila pa jim je za revolucionarni prevzem oblasti. Pri tem ni bilo nobenih razlik med pokrajinami, le metode in taktike so se zaradi okupacijskih razmer nekoliko razlikovale. Prav vsako partizansko skupino so vodili in nadvse skrbno nadzorovali politični komisarji in drugi partijci. Čeprav bi to lahko ilustriral s konkretnim primerom katere koli partizanske enote, naj tokrat vzamem za primer Pohorski bataljon, saj sem o njem letos /2013/ napisal daljšo študijo, ki čaka na objavo. Nekaj pa tudi zato, ker je to zadnja partizanska enota, ki jo povsem nekritično slavijo in častijo; tudi najvišji predstavniki države.

Borci Pohorskega bataljona so bili podvrženi ideološki indoktrinaciji

Skoraj vsak večer so bili borci Pohorskega bataljona podvrženi ideološki indoktrinaciji. »Popoldne so se vršili navadno tudi partijski in skojevski sestanki,« je zapisal France Filipič v knjigi Pohorski bataljon. Brali so brošuro Naša pest, osnovne točke OF in drugo. »Politične ure« je vodil politični komisar Jože Menih - Rajko. Menih je dan pred uničenjem bataljona, 7. januarja 1943, napisal »Poročilo o delovanju partije I. bataljona Pohorskega odreda v mesecu decembru in januarju«. Poročilo je dragocen dokument, saj nam je »narodni heroj« v njem zapustil za zgodovino pomembne podatke o tem, koliko je bil Pohorski bataljon milica komunistične partije in koliko ne. Eden od trdovratnih mitov o Pohorskem bataljonu je tudi, da so ga izdali komunisti, ker naj ne bi bil po njihovi meri. To je seveda popoln nesmisel.

»Politične ure« v Pohorskem bataljonu je vodil politični komisar Jože Menih - Rajko (propagandna razstava ob Muzeju narodne osvoboditve v Mariboru). Foto: Ivo Žajdela

Resnica se na pobožne želje ne ozira

Jože Menih - Rajko je v poročilu nadrejenim komunistom zapisal: »V bataljonu je organiziranih 28 partijcev, 7 kandidatov, 16 skojevcev, skupno 51. Ker je bilo v Pohorskem bataljonu takrat 70 partizanov, ta številka pomeni, da jih je bilo krepko čez polovico komunistov, večina ostalih pa so bili njihovi simpatizerji. Če to ne bi bili, bi jih politkomisarska politika uničila.

Tako je to bilo v partizanih – kljub floskulam, ki jih slišimo tu in tam, da pa so nekateri »navadni« partizani vendarle bili samo »narodnoosvobodilni« borci, ki naj ne bi imeli s komunizmom in revolucijo nič. Čisto mogoče, da kdo od izrekovalcev te floskule vanjo verjame, toda resnica se na pobožne želje ne ozira.

Kdo tovrstne knjige bere? Nihče, saj ni treba.

Menih je v omenjenem pismu dokaj natančno poročal o komunistični indoktrinaciji v Pohorskem bataljonu. Od 30. decembra do 7. januarja 1943 (do večera pred uničenjem) so imeli osem političnih ur in tudi: »Kompartija je oživela«. »Vršili so se celični sestanki v vseh četah. Na teh so se organizirali študijski kurzi, ki jih vodijo tovariši Rado, Mrož, Miloš in Trpin. Ponovno so se vršili skojevski sestanki. Študijske sestanke Skoja vodi tovariš Miloš.«

In še: »1. četa 2 celična sestanka, 2 študij. Sest. (Marx in m. Delo); 2. četa 4 celični sestanki, 3. študij. Sest. (Marx in delo); 3. četa 5 celičnih sestankov, 2. študij. Sest. (Marx in Delo).« Vse to je zapisal Filipič v svoji knjigi (str. 484, 489), vendar kdo tovrstne knjige bere? Nihče, saj ni treba, ker nekateri o Pohorskem bataljonu vse vedo iz bogatega poučevanja o njem pred letom 1990, po tem letu pa iz govorov na borčevskih in politikantskih proslavah na Osankarici.

Franc Rozman - Stane: naslednji dan gredo v »akcijo«

4. novembra 1942 je prišel na Pohorje k Pohorskemu bataljonu Franc Rozman - Stane, takratni komandant štajerskih partizanov. Pred borci je imel govor, poln floskul, na koncu pa jim je dejal, da gredo naslednji dan v »akcijo«, na kateri bodo uničili Pergerjevo tovarno lepenke v Mislinji. V podrobnosti tu ne morem iti, zato le detajl s te akcije, ki je bila tipična akcija Pohorskega bataljona v mesecih pred njegovim uničenjem. Tovarno ter okolico so izropali, tovarno požgali in s tem vzeli delo mnogim ljudem.

Poleg uničenja je bil vrhunec »akcije« umor obratovodje Jurija Ložnjaka in njegove žene Ane. Vodstvo Pohorskega bataljona ju je »obsodilo« na smrt in ubilo. Tovrstnim »obsodbam« nekateri resni zgodovinarji pravijo »partizansko sodstvo«, kar je terminološko in nasploh povsem narobe.

»Tine /Franc Ravnikar - Tine/ je prignal Lošnjaka in ga pobil s sekiro.« Foto: Ivo Žajdela

Umor obratovodje Jurija Ložnjaka in njegove žene Ane – s sekiro

Ubili ju niso s strelom, ampak: »V glavno dvorano smo nanosili drva in deske. Tine /Franc Ravnikar - Tine/ je prignal Lošnjaka in ga pobil s sekiro. Domačin Rado /Zdravko Čebular - Rado, politkomisar 3. čete/ je zahteval, da kaznujemo še ženo. Tine je stopil ponjo in jo prignal. Ko je bilo končano tudi z njo, smo vrgli obe trupli v ogenj in tovarno zažgali.« Tako je »akcijo« Pohorskega bataljona v svoji knjigi Dolga in težka pot 1941–1945 (Maribor, 1963, str. 118) opisal Franc Zalaznik - Leon. In tako naprej do Treh žebljev in nujnega uničenja te tipične komunistične milice 8. januarja 1943.

»Domačin Rado /Zdravko Čebular - Rado, politkomisar 3. čete/ je zahteval, da kaznujemo še ženo. Tine je stopil ponjo in jo prignal. Ko je bilo končano tudi z njo, smo vrgli obe trupli v ogenj in tovarno zažgali.« Propagandna razstava ob Muzeju narodne osvoboditve v Mariboru. Foto: Ivo Žajdela

Sredi Mislinje, ob glavni cesti, še vedno na veliko častijo Zdravka Čebularja - Rada, ki je od soborca zahteval, da umorijo tudi Ano Ložnjak, ženo obratovodje Pergerjeve tovarne lepenke v Mislinji Jurija Ložnjaka. Foto: Ivo Žajdela

Mnogi že 80 let prikazujejo partizanstvo kot pravljico

Mnogi že 80 let prikazujejo partizanstvo kot pravljico. Toda eno so izmišljije in sanjarije o pogumnih upornikih, nekaj povsem drugega pa je resnica. Mimo te pa Slovenci nikoli ne bomo mogli. Življenje v pravljičarstvu in mitih je mogoče le izven realnega sveta. Seveda, ignorantov resnice in kljubovalcev proti njej pa bo vedno dovolj.

Tudi Alfonz Šarh v Pohorskem bataljonu je bil simpatizer komunistov in ne jugoslovanski nacionalist, kot sanjajo nekateri (propagandna razstava ob Muzeju narodne osvoboditve v Mariboru). Foto: Ivo Žajdela

1/5