Zapri
Iskanje

Spomini duhovnika Danijela Kaštruna

Ivo Žajdela
Za vas piše:
Ivo Žajdela
Objava: 02. 12. 2019 / 12:18
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 9 minut
Nazadnje Posodobljeno: 02.12.2019 / 14:25
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Spomini duhovnika Danijela Kaštruna

Založba Družina je v zbirki Čas in ljudje izdala knjigo spominov duhovnika Danijela Kaštruna Duhovnik v viharnih časih.
Založba Družina je v zbirki Čas in ljudje izdala knjigo spominov duhovnika Danijela Kaštruna Duhovnik v viharnih časih.

Naj takoj zapišem, da gre za odlične spomine. Duhovnik Danijel Kaštrun ima smisel za zgodovino, za domovino, ima kaj povedati, dobro piše in je globoko veren.

Njegovi spomini sicer niso obširni, vendar je vse, kar je v tej 200 strani obsežni knjigi objavljeno, nadvse zanimivo in za spomin naroda dragoceno. Beremo zgodbo o vojnem in povojnem nasilju, o zlobi mnogih ljudi, o boju za preživetje, o pridnosti in zvestobi in o globoki veri.

Očetova pot med obema vojnama

Najprej je opisal svoj rojstni kraj Preddvor, zgodovino območja in svoje prednike. Očetovo življenje je bilo pretresljivo in je vredno romana. Med prvo svetovno vojno je bil v 17. pešpolku kranjskih Janezov. Na fronti na Tirolskem je doživel strahote. Takoj po vojni se je z bratoma pridružil Maistrovim borcem za severno mejo.


Danijel Kaštrun oktobra 2017 na Selih pri Kamniku. Foto: Ivo Žajdela

Najprej se je preživljal s krojaštvom. Kupil je zemljo in do leta 1930 pozidal hišo. Toda v 30. letih mu je oblast prepovedala obrt, ker ni imel opravljenega izpita. Postal je poštar, a kmalu izgubil tudi to službo. Rodili so se mu trije otroci, Danijel, prihodnji duhovnik in avtor knjige, leta 1934. Bil je zelo veren.

Takšno je bilo komunistično partizanjenje

Ne lahko življenje je med drugo svetovno vojno postalo še težje. Beremo, kako so tudi na območju Preddvora doživljali slovensko medvojno »klasiko«. Bilo je zgodnje obdobje vojne, partizani so iz zased streljali na Nemce, ti so odgovarjali s protinasiljem in streljali »talce« oziroma žrtve povračilnih ukrepov. Ker so v bližnji Kokri, blizu cerkve, partizani streljali na vozilo, v katerem sta dva civilista s Koroške z Gorenjske peljala kupljene borovnice, enega so ustrelili, drugi naj bi se rešil, mali tovornjak so požgali, so se Nemci znesli nad okolico dogodka. 20. julija 1942 so osrednji del Kokre izselili v Nemčijo, požgali hiše in ustrelili 13 domačinov. Mrtve so pometali v požgano gostilno.

Podobnih dogodkov je bilo takrat v Sloveniji zelo veliko. Takšno je bilo komunistično partizanjenje.

Po vojni je režim ob cesti postavil spomenik, ob katerem so vsako leto prirejali proslave. Domačini so se temu početju pred leti uprli, kar je bilo edinstveni primer v Sloveniji, saj je bilo s svojo zlaganostjo v posmeh trpljenju njihovih prednikov.

Rešitev pred partizanskim umorom

Ker je Danijelov oče z drugimi Preddvorčani gledal požig in nasilje v Kokri, so ga komunisti razglasili za »izdajalca Kokre«. S to krivično »obsodbo« so ga »obsodili« na smrt.

Danijel Kaštrun leta 1984

Nekega večera sta v njihovo hišo vstopila dva partizana in ga vabila k partizanom. Ker je imel družino in je slutil, da ga hočejo zvabiti od doma, da bi ga umorili, se ni dal prepričati. Partizani so v okolici morili civiliste, v bližnjem Bregu lovca Kajžovca in Pintarjevo mamo, skoraj sosedo.
Sledi pretresljiv opis partizanskega nasilja. 15. januarja 1943, oče je imel rojstni dan, so prišli partizani ponoči, okoli pol četrte ure, do njihove hiše, močno potrkali na vrata in v nemščini zahtevali, da jim odprejo. Oče je takoj vedel, da so partizani in da so ga prišli ubit. Skočil je in v veži s kolom podprl vrata. Tedaj se je zunaj eden zadrl: »Hudič farški, boš odprl!« Začeli so razbijati šipe.

Oče je skočil na podstrešje, odprl okno in začel vpiti. Zjutraj je šel na postajo nemške policije, tam pa so ga obdolžili, da je vpil zato, da bi jih spravil v zasedo. Zaprli so ga in skupaj s sinom Filipom odpeljali v delovno taborišče v Spital ob Dravi.

Danijel Kaštrun leta 2014
Zapor po vojni

Ko se je leta 1944 vrnil domov, si je na podstrešju pošte naredil skrivališče. Njegov brat Rudi se je pridružil partizanom. Po vojni je postal prvi župan Preddvora. V sobi je ohranil v kotu križ. Kot župan je delil unrine pakete s hrano. Obdolžili so ga kraje, za dve leti poslali v zapor, ko se je vrnil je razočaran naredil samomor.

Danijelovega očeta so takoj po vojni zaprli. Odpeljali so ga v taborišče v Šentvidu, nato pa v zapor v Ljubljani. Zasliševali so ga in pretepali. Rešil ga je nek sodnik, ki je videl, da je nedolžen.

Prepoved orglanja

Ko se je vrnil domov je postal mežnar. Cerkev so temeljito očistili. Če je zvonil le malo več kot eno minuto, ga je miličnik aretiral in za dan ali dva zaprl v bunker. Ker cerkev ni imela organista je oče nagovoril sina Filipa, nabavili so harmonij, Filip pa je zelo prizadevno igral nanj. Ustanovil je mladinski zbor. Ker pa so bili zaradi hudega povojnega režima odnosi med ljudmi zelo hladni, je ob neki priložnosti župnik Filipa odslovil in prepovedal petje zbora. Med obhajilom ju je z očetom celo ignoriral in ju ni obhajal. To je Filipa zelo prizadelo. Zaradi tega je družina začela hoditi k maši v sosednje župnije, tudi v Kokro. Filip je začel orglati tam, toda to mu je preprečila Udba. Danijelov brat Filip je nato našel veselje v igranju harmonike v zabavnem ansamblu. Leta 1955 je odšel na študij na Medicinsko fakulteto v Ljubljani, na stomatološki oddelek.

Preživljanje z nabiranjem smole

Ker oče Danijela ni mogel denarno podpreti pri šolanju, si je sam z delom služil, da je lahko hodil v gimnazijo v Kranju. Tam so ga nekateri profesorji že od začetka zatirali. Da bi se jim prikupil je na očetov predlog odšel na delovno akcijo graditve avtoceste Zagreb–Beograd. Tam je bil zelo prizadeven, toda priznanja mu niso dali, čeprav so ga nekateri drugi, manj pridni, prejemali.


Sela pri Kamniku. Tu je bil zadnjih dvajset let župnik Danijel Kaštrun. Foto: Ivo Žajdela

Oče je dobil službo v Gorenjskih oblačilih. Ker pa so imeli normo in je največ naredil, so ga odpustili ter veliko predčasno upokojili z najmanjšo možno pokojnino. Našel je nov način zaslužka, v okoliških gozdovih je nabiral smrekovo smolo. Danijel mu je vse počitnice od leta 1949 do 1956 pomagal. Delo je bilo težko, oblast paa jih je, ker naj bi na nedovoljen način služili, zasledovala in preganjala.

Trpljenje na služenju v jugovojski

Danijelove težave na kranjski gimnaziji so se nadaljevale. Hoteli so mu celo preprečiti opravljanje mature. Z odlaganjem so mu hoteli onemogočiti, da bi se jeseni vpisal na šolo, ki ne bi bila po njihovem godu. Šele konec oktobra 1956 so mu jo dovolili opravljati.
Beremo napete opise nasilja nad mladim človekom in izjemnih prizadevanj, da bi maturo opravil uspešno.

Odšel je na študij teologije v Ljubljano. Tam je bil zelo srečen. Toda že konec maja 1957 so mu poslali poziv za služenje vojaškega roka. Moral je oditi daleč na jug, na Ohrid v Makedoniji. Sledijo pretresljivi opisi takratnih razmer in metod, kako bi mladega človeka ujeli v nevarne zanke in ga onemogočili pri njegovi volji.

Danijel opisuje, kako so jih nekateri oficirji trpinčili. Čeprav se je silno trudil, izpolnil je vse nemogoče ukaze, bil daleč najboljši, so ga označevali, da je najslabši. Z Ohrida so ga premestili v albanski Prizren. Dodelili so ga četi Andjušiča Gaja, ki je slovel po grobosti. Nad Danijelom se je še posebej znašal. Opisuje številne marše, dolge do 120 kilometrov, ki so trajali več dni, celo do trinajst. Vojaki so nepopisno trpeli, poleg tega so jih obupno poniževali. Samovolja oficirjev je bila brezmejna in primitivna.

Naslovnica knjige, ki jo je Danijel Kaštrun posvetil Selam pri Kamniku.

V tem času mu je umrl oče, za rakom in shiran zaradi težkega življenja. Danijel na mnogih mestih opisuje njegovo globoko vero.

Izgoreval je pri obnovi verskega življenja in cerkvenih stavb

V duhovnika je bil posvečen junija 1962. Najprej ga je nadškof poslal za kaplana v Trebnje. Tam je še vse spominjalo na nedavno vojno, ki je na Dolenjskem pustila globoke rane, razdejane medčloveške odnose in hud režim lokalnih oblasti. Kmalu so ga premestili za kaplana na Vrhniko, nato pa spet na Dolenjsko, v Mirno, v kraj, kjer je našel pravo opustošenje. Beremo odlično pričevanje, kako je le s težavo vzpostavljal kolikor toliko osnovne razmere za pastoralo.

Leta 1971 ga je nadškof Pogačnik poslal za župnika v ljubljansko Trnovo. Spet sledimo opisom prizadevanj, da je začel urejevati nevzdržne razmere v župnišču, v katerem je bilo več socialnih stanovalcev.


Župnik Kaštrun je v cerkvi na Selih pri Kamniku namestil posebni spominski kotiček Ne pozabite nas. Ta vsebuje natančne sezname žrtev prve in druge svetovne vojne, tudi imena 20 domačinov, ki so jih umorili partizani. Foto: Ivo Žajdela

Leta 1979 je postal župnik v Polhovem Gradcu. Šele tam je naletel na verno občestvo. Toda cerkve so bile vse v zelo slabem stanju. Tudi tu je začel s obnovami, ki jih ni bilo ne konca ne kraja, župnija je imela devet podružnic, zraven še mogočno cerkev v Dvoru in vse so klicale po obnovi. Vse je obnavljal, pri tem izgoreval in bil telesno povsem izčrpan. Povsod je sam vse organiziral in fizično garal. Pri spominih Danijela Kaštruna beremo vse zgoraj omenjeno na tak način, kot do zdaj česa takega nismo pri nobenih drugih spominih, pa jih je izšlo že veliko.

V Polhovem Gradcu je pripravil debelo knjigo o župniji, pripravljal jo je štirinajst let, in postavil več spomenikov, verskih, kot tudi spomenik zamolčanim umrlim med drugo svetovno vojno in po njej.

Na svoji duhovniški poti je obnovil 28 cerkva in napisal več knjig

Leta 1998 je bil star 64 let, toda zaradi garanja povsem izčrpan. Nadškofa je prosil, da mu dodeli manjšo podeželsko župnijo. Župljani so mu iz hvaležnosti kupili terenski avto Nivo. Z njim se je odpeljal v novo župnijo Sela pri Kamniku, ki leži v hribovju nad Tuhinjsko dolino. Vendar nikakor ni miroval, tudi na Selih je obnavljal in vzorno skrbel za vernike. V župniji je bil dvajset let, najdalj od vseh prej omenjenih in tudi tu je župljanom zapustil knjigo o zgodovini župnije.

Na svoji duhovniški poti je obnovil 28 cerkva. Bilo je nujno, kot je zapisal v spominih, ker je v župniji potrebna najprej primerna »štalca«, nato »kravca«.

Knjiga spominov duhovnika Danijela Kaštruna Duhovnik v viharnih časih je izjemno branje, tako kot je bil sam izjemen človek in duhovnik.
Nalaganje
Nazaj na vrh