Pisatelj Alojz Rebula (prvi z leve) na osrednji slovenski misijonski proslavi 23. oktobra 1994 v Komendi

Ob smrti velikega slovenskega pisatelja, esejista, profesorja klasičnih jezikov, akademika Alojza Rebule se mi prebujajo številni spomini nanj. Prvi, posebej drag, sega v leto 1994, ko je bil 23. oktobra slavnostni govornik na osrednji slovenski misijonski proslavi v Komendi. Tega dne je na misijonsko nedeljo v župnijski cerkvi sv. Petra v Komendi vodil somaševanje tedanji ljubljanski nadškof metropolit dr. Alojzij Šuštar, maši sta sledili akademija in ogled misijonskih razstav v prostoru med cerkvenim trgom in župnijsko kapelo ter v župnijski kapeli.

Na akademiji je o pomenu misijonskega dela, misijonskem poslanstvu Cerkve in potrebni podpori misijonarjem na njemu lasten slikovit način spregovoril prav pisatelj Rebula. Opozoril je, da je treba na misijonarja gledati v luči vere in da mora tudi sam živeti iz nje, saj drugače hitro zdrsne na raven navadnega človekoljuba, zanesenjaka. Le tako lahko opravlja izredno zahtevno misijonsko poslanstvo, ki so mu že od nekdaj pridajali razne napačne primesi, le tako v njem s polno močjo žari in govori Kristus, opravlja dela, ki se drugim zdijo nemogoča.

Slovenska Cerkev in narod sta bila vedno odprta za misijone, vključena v vesoljnost Cerkve, h kateri spada tudi njena misijonska razsežnost. Tudi danes naj bo slovenski človek naklonjeno »zaledje« misijonarjev, jih podpira s svojo molitvijo, besedo in darom, je številne navzoče komendske župljane in druge obiskovalce misijonske nedelje povabil pisatelj Rebula.

Ugledni gost se po misijonski proslavi kar ni mogel posloviti od Komende in Komendčanov. Med pogostitvijo v prostorih komendskega župnišča je podpisanemu časnikarju Družine povedal veliko zanimivega o svojem pisateljevanju, poznanstvu s pisateljem Pavletom Zidarjem, ki je bil reden gost pri njih, tedanjem družbenem trenutku v Sloveniji in v zamejstvu pa še o marsičem drugem, osebnem.

Duhovita, predvsem pa zelo požrtvovalna pisateljeva žena Zora Tavčar, tudi pisateljica

Precej sproščeno veselo pa tudi hudomušno je bilo pred leti pri praznovanju Zorinega okroglega življenjskega jubileja in književnega ustvarjanja v Galeriji Družina.

Alojz Rebula je imel veliko srečo, da je bila vseskozi ob njem tako ljubeča in požrtvovalna žena; da je pozabljala nase, ko je pomagala možu pri pretipkavanju Credov za Družino in drugem pisanju. To zanjo gotovo ni bilo lahko ob njenih velikih pisateljskih, prevajalskih in drugih sposobnostih, vendar je zmogla. Pri tem si je pomagala tudi s svojim smislom za humor. Nazadnje je bila za to poplačana, je prišel tudi njen trenutek, se je uveljavila s svojim tihim vztrajnim delom globoko v noč oz. tja proti jutru. Velike žene to zmorejo!

Meni je žal, da ni uresničila svoje namere, ko mi je nekoč predlagala, da bi ocenila moji dve pesniški zbirki. Mogoče pa jih bo sedaj, pa še tretjo zraven?

Ko se prebudijo grenki spomini, ti močno »zabolijo« …

Zelo sem ji bil hvaležen, da mi je pomagala, ko sem na romanjih ali po drugih slovesnih in pomembnih dogodkih profesorja Rebulo prosil za pisni izvod njegovega govora ali predavanja. Nič kaj rad ga ni dal iz rok. Žena Zora mu je prigovarjala: »Za objavo v Družini ga boš pa ja dal.« Običajno je zaleglo, nisem pa silil vanj, saj sem vedel, da bo gotovo ustregel odgovornemu uredniku Franciju Petriču, če meni ne bo. Profesor je že vedel, zakaj mora biti previden, je imel gotovo kakšno slabo izkušnjo s časnikarji, javnimi občili, politiki

Credi v Družini bodo večni opominjevalec in izpraševalec vesti Slovencev.

Svoj briljantni um je, kar zadeva pisanje za Družino, od leta 1998 razkrival v svojih enkratnih Credih na zadnji strani katoliškega tednika. Vedno sem se mu čudil, kadar sem jih tik pred oddajo v tisk bral kot korektor, kako je mogel na tako malo prostora toliko povedati. To je resnično delal briljantno: v enkratnem slogu, kratkih stavkih, misel za mislijo, ki so se kot dragulji vedno znova strnjevali v kristalno ogrlico modrosti, vernosti in pričevalnosti. Bralci Družine so to njegovo pisanje izredno cenili, ga najvišje ocenjevali, si ga še naprej želeli. Pri Družini pa smo se bali, kdaj bo njegov um in pero prenehalo ustvarjati to enkratno krščansko, modroslovno in globoko življenjsko izkustvo, razgledanost in vedno aktualnost.

Tisti, ki smo pred oddajo v tisk brali ta pričevanja, smo bili vedno zaskrbljeni, da ne bi bilo, če je prišlo do kakšne tiskovne ali drugačne napake, kaj narobe. Dobro smo se zavedali, da bi že ena sama narobe popravljena ali razumljena beseda lahko podrla celotno zgradbo prispevka.

Divji golob me je takoj osvojil

Kadar sem segel po kateri od Rebulovih knjig, me je tako pritegnil že s prvim stavkom oz. kjer sem začel brati, da kar nisem mogel odložiti knjige. Vedno znova sem se čudil pisateljevemu izjemno barvitemu slogu, polnim povednim stavkom in sijajno razvitim mislim, dialogom, zapletom in razpletom zgodbe. Temu, kar zmorejo le največji pisatelji, čeprav se je Alojz Rebula imel predvsem za profesorja klasičnih jezikov.

Iz najinega pogovora na misijonski proslavi v Komendi mi je trajno ostala v spominu, ko sem se občudujoče izrazil o njegovem pisanju, pisateljeva ugotovitev: »Moje pisanje ni nič več vredno kot dobro opravljeno deklino delo!« Začudenje zbujajoča izjava, vendar lastna Rebuli. Dobro se je namreč, kakor veliki Plečnik, zavedal, da so vsi darovi, kar jih je prejel, od Stvarnika, na njem pa je, kako jih bo razvil in uporabljal. Pisatelj Rebula jih je zelo skrbno in odgovorno, zato je lahko mirno legel k zemeljskemu počitku. Mi pa mu sledimo z našimi sposobnostmi, ljubeznijo in požrtvovalnostjo.

Vsaj malce takšno, kakršno je imela do njega žena Zora pa tudi hčerka Tanja, ki je v bolnišnici v Topolšici po očetovem nareku zapisala zadnji Credo za Družino. Prav tako občudujem hčerko psihologinjo Alenko Rebula, kako se zna v nasvetih poglobiti v človeka v stiski.

Tja, kjer se duša umiri, srce izhrepeni …

Ni lahko delati v senci velikega očeta, je pa lahko zelo spodbudno v soju njegove ustvarjalne moči, zagnanosti in predanosti besedi in Besedi. In svobodno poleteti, kot je »divji golob« v enem izmed njegovih tako naslovljenih del. Zavedajoč se, kdo daje moč krilom in usmerja let. Posebej zadnji, končni. Za Rebulovega se ve kam – tja proti večnim obzorjem, večni sreči, ko se je človeška beseda izpela na najlepši možni način. Odtlej bo spregovorila Božja beseda.