Spominska cerkev Svetega Duha v Javorci. Foto: Ivo Žajdela

Leta 1916 so vojaki 3. gorske brigade XV. avstro­ogrskega korpusa na robu soškega bojišča v dolini Tolminke zgradili spominsko cerkev po zamislih in načrtih dunajskega umetnika Remigiusa Geylinga. Pri izbiri lokacije je bilo odločilno, da je bila neopazna za nasprotnika in da je od vseh bojnih položajev brigade na Vodil vrhu, Mrzlem vrhu, Slemenu in Rdečem robu bila enako oddaljena.

Tako na zunanji vhodni fasadi kot v notranjosti so napisi, ki obiskovalcu sporočajo čemu je bila cerkev zgrajena, kdo jo je gradil ter kdaj in pod čigavim poveljstvom. Pretresljiv je pogled na 2.565 v hrastove plošče vžganih imen v bližini ubitih avstro-ogrskih vojakov na notranjih stenah cerkve.

Javorca ob izgradnji leta 1917. Vir: Tolminski muzej

Gradnja cerkve – dokončali so jo v 184 delovnih dneh

Spominsko cerkev je 3. gorska brigada pričela graditi 1. marca 1916. Dokončali so jo v 184 delovnih dneh v povprečju z 32 delavci. Zgrajena je bila brez državne finančne podpore.

Gradbeni les iz Bohinja je moralo približno tisoč mož od zadnje železniške postaje nositi šest ur daleč«. Potrebni material, masivne tramove itd., »so morali vojaki nositi na svojih ramenih iz doline šeststo-sedemsto metrov visoko po težkih in strmih poteh, po katerih se človek na smrt utrudi že samo s hojo brez bremen.«

Javorca pod komunizmom po drugi svetovni vojni, leta 1974. Vir: ZVKDS OE Nova Gorica

Odziv za prostovoljno delo je bil izjemen

V času gradnje cerkve je potekala tudi gradnja ceste v Polog. Za to gradnjo je bil zadolžen še en Dunajčan, inženir Klemens Melicher (1888–1971), rezervni nadporočnik v inženirskem štabu avstro-ogrske vojske. Vojaki, ki so bili na bojišču neprestano vpeti v kopanje jarkov za svoje kritje in ubijanje sovražnika, so iskali različne načine, kako ubežati tej mori. Pri gradnji cerkve so obrtniki lahko ponovno prijeli za svoja orodja. Mizar je spet oblal, kovač koval, tesar povezoval tramove.

Seveda pa vojakov niso kar odpoklicali z njihovih položajev v gorah: tega si niso smeli privoščiti. Ko pa se je enota po celotedenskem služenju na prvem položaju odpravila v tabor, da bi se odpočila, so vojake – obrtnike, vprašali, ali želijo prostovoljno sodelovati pri gradnji cerkve. Odziv za prostovoljno delo je bil izjemen, tako da je vodja gradbenih del lahko celo izbral najbolj spretne.

Cerkev se dviga na skali, do katere vodi po nasipu 78 stopnic iz kamna. Foto: Ivo Žajdela

Načrte za spominsko cerkev je naredil Remigius Geyling

Kot je v bogatem katalogu k razstavi o Javorci v Tolminskem muzeju zapisala direktorica Damjana Fortunat Černilogar, je Remigius Geyling v času gradnje bival v baraki v vojaškem taboru, takrat imenovanem Pologar (danes planina Polog). V Pologu so na ravnini pred Pologarjevo hišo in naprej od nje postavili celo naselje barak, v katerih so imeli delavnice, klavnico, pekarno, kuhinjo in skladišča, nad Tolminko pa elektrarno. Tu so delovali razni obrtniki. Polog, kamor so prevozniki s konji in mulami dovažali hrano in drugo blago iz Tolmina, je bila glavna oskrbovalna točka za položaje na Vodil vrhu, Slemenu in Mrzlem vrhu, pa tudi za gradnjo cerkve v Javorci.

Bogata ornamentika notranjosti cerkve. Foto: Ivo Žajdela

Vžgane spominske plošče z imeni umrlih so posebno obeležje cerkve

»Material, kamen in les, so pridobili sami na gradbišču, za kritino so uporabili Eternit; vsa dela so izpeljali pripadniki brigade,« so zapisali v članku revije Arhitekt. Iz prispevka v časopisu Donauland pa izvemo, da so iz istega kamna, kot so tla pod cerkvijo, lomili kamnite bloke, jih klesali v obliki kvadrata ter z njimi zasnovali trdne temelje. Ves material za cerkev so vojaki obdelali, izdelali in pripravili na gradbiščih pod nadzorstvom nadporočnika Geza Jablonszkega. Tako tudi spominske plošče z vžganimi imeni umrlih, ki so posebno obeležje cerkve.

V notranjosti cerkve nas prevzame »občutek slovesnosti in resnobe«. Foto: Ivo Žajdela

»Kot na perutih angela prinesena« vžgana imena umrlih vojakov

Zidne površine, ki na zunanji strani cerkve prikazujejo grbe dežel Avstro-Ogrske, so na notranji strani obite s 5 cm debelimi hrastovimi ploščami, v katerih so »kot na perutih angela prinesena« vžgana imena umrlih avstro-ogrskih vojakov. Njim v čast je bila cerkev tudi zgrajena. Kot so zapisali, je imen »toliko, da so jih tiskarji vžigali tri mesece dan in noč v več izmenah.« V trd hrastov les so jih vžigali s pomočjo kalupov razgretih črk in stiskalnice.

Vojaki so skobljali les, mleli barve, kuhali lepilo, brusili kamen in kovali železo. Skromna brunarica v neposredni bližini delovišča je postala »atelje« nadporočnikov Geylinga in Jablonszkega, kjer sta ustvarjala, risala načrte in risbe za cerkev ter njeno opremo. Pri delu pa so jim stali ob strani še obrtniki, ki so bili zadolženi za notranjo ureditev cerkve.

Barve, uporabljene le v enem tonu, je izbral Remigius Geyling. Kot slikar, arhitekt in poznavalec ureditve prostorov je zelo dobro poznal učinek barv. Foto: Ivo Žajdela

Delali so z velikim zanosom in včasih čisto pozabili na vojno

Vsi so delali z velikim zanosom in včasih čisto pozabili na vojno. Na to jih je od časa do časa opozorilo obstreljevanje koče. V »atelje« mojstra Geylinga je priletela tudi sovražnikova krogla ter se prebila skozi prednjo in zadnjo steno barake iz desk. Včasih je nad hribom krožilo italijansko letalo in kmalu za tem so italijanski topovi obstreljevali območje cerkve. Po navadi je šlo le za manjše grožnje, ki pa so jim sledile večje. Takrat so morali obrtniki za nekaj časa prekiniti delo in se pridružiti vojakom na bojišču.

Cerkev ni bila povsem varna pred sovražnikovimi granatami, ki so včasih zašle tudi v njeno bližino. Kljub temu je gradnja hitro napredovala, saj je bilo na gradbišču vedno nekaj delavcev. Poseben material za gradnjo cerkve je Geyling odšel iskat celo na Dunaj.

»Muzikalično-resna« štiribarvnost se nad oltarjem razjasni v enobarvno nadzemeljsko zlato belino. Foto: Ivo Žajdela

V notranjosti cerkve nas prevzame »občutek slovesnosti in resnobe«.

V tiskanih medijih so že v vojnem času pisali o cerkvi, triladijski baziliki, ki se dviga na skali, do katere vodi po nasipu 78 stopnic iz kamna in cementa. Poročali so, da je bil temelj odkopan in da se nad zidom iz obdelanih klesancev iz naravnih kamnov nadaljuje lesena gradnja. Pisali so, da so uporabili macesnov les, okrašen z rezbarijami, izžgan in premazan z lanenim firnežem. Macesnova debla za cerkveno ladjo je čez tisoč vojakov prostovoljno znosilo iz več kilometrov oddaljene doline in jih obdelalo na gradbišču. Znotraj macesnovih okvirjev so vstavili odporne, z ometom prevlečene Rabitz plošče. Na lesketajoče se površine teh plošč je nadporočnik Geyling v fresko tehniki barval natančno stilizirane grbe vseh dežel Avstro-Ogrske in skupni grb monarhije. Tu je še sončna ura in napis PAX – mir.

V časopisu Donauland so zapisali, da je v preddverju cerkve 12 lesenih stebrov in da nas, ko vstopimo v prostorno notranjost cerkve, prevzame »občutek slovesnosti in resnobe«. Pri obiskovalcu pa da vzbudi občutek svetosti popolna ubranost prevladujočih barv: črne, modre, zlate in nekaj bele.

Na stenah sta Geylingovi oljni sliki na platnu: »lebdeča angela«. Foto: Ivo Žajdela

Slikar Remigius Geyling je poznal učinek barv

Barve, uporabljene le v enem tonu, je izbral Remigius Geyling. Kot slikar, arhitekt in poznavalec ureditve prostorov je zelo dobro poznal učinek barv, »ki lahko v človeku ustvarijo neko posebno razpoloženje«. Barve, ki jih je izbral za cerkev v Javorci, so mojstri cerkvene umetnosti že dolgo uporabljali, toda njihov učinek je v tej cerkvi še posebej izrazit. Štiri barve tukaj delujejo, kot bi jih bilo nešteto. Ta »muzikalično-resna« štiribarvnost se nad oltarjem razjasni v enobarvno nadzemeljsko zlato belino.

Kot edini nevtralni ton se pojavi siva barva na mozaičnih tleh, obrobljena s črnim granitom. Čez ta mozaik potekajo črte, ki se do neke mere ponovijo v višini strešnega vezja in stropnika. To daje celotnemu prostoru podobo trdnosti in optično zaključene konstrukcije.

Izviren arhitektonsko oblikovan tabernakelj. Foto: Ivo Žajdela

Izviren arhitektonsko oblikovan tabernakelj

Nad oltarsko mizo je izviren arhitektonsko oblikovan tabernakelj iz črnega, poliranega, umetno obdelanega kamna. Vrata so iz lipovega lesa, izrezljana po Geylingovi zasnovi. Izrezljal jih je Anton Perathoner, oficirjev služabnik, topničar, ki je služil v brigadi kot mizar, doma iz St. Ulricha (Ortisei) na Tirolskem. Nad tem se lesketa in blešči simbol Svetega Duha, kot stilizirana podoba iz mozaika. Zaključno mreženje apside, viseča svetilka pri oltarju, sta izdelani iz kovanega železa. Na oltarju iz črno pobarvanega umetnega kamna je velik lesen križ z izrezljanim Kristusom iz lipovega lesa, prav tako delo Antona Perathonerja, izdelano po Geylingovi predlogi. Tudi okvir oltarnega dela in polnila, izdelan iz lesa, je delo Perathonerja. Na stopničasti kompoziciji je postavljen svečnik iz pozlačene hrastovine. Zgoraj pa je – edino delo, ki ne izvira iz brigade – steklen mozaik.

Javorca, rezbar Anton Perathoner pri izdelavi oltarja. Vir: arhiv Geyling

Postavili so jo ubitim soborcem

Neposredno pred oltarjem stojijo trije v usnje oblečeni hrastovi stoli, zadaj pa še štiri cerkvene klopi. Stranski ladji se nagibata proti apsidi in na zaključnih stenah sta okrašeni z Geylingovima oljnima slikama na platnu: »lebdeča angela«. Ko je bila cerkev dokončana, so uredili še okolico. Okrog cerkve so uredili okrasni park, obdan s kamnitim obzidjem in v sprednjem delu bogato okrašeno iz lesa izrezljano pergolo.

Spominsko cerkev v Javorci so postavili 1. novembra 1916. Postala je spomenik posebne vrste, ki so jo pripadniki gorske brigade na soški fronti postavili svojim ubitim soborcem. Čeprav je bilo treba še počakati na svečano posvetitev, je že služila dnevnim cerkvenim obredom. Vojaki, ki so bili na položajih v višjih predelih okoliških hribov ali pa so od tam odšli v dolino, so se, če je bilo le mogoče, radi udeležili bogoslužja.

Na zunanji strani cerkve so prikazani grbi dežel Avstro-Ogrske. Foto: Ivo Žajdela

Svetišče, v katerega miru vsak najde sebe

Katoličani, protestanti, pravoslavni, Judje in muslimani, pa tudi nekateri ateisti so šli složno v to cerkev, ki je bila za nekatere resnično božji hram, za druge vzvišeno posvečeno mesto, svetišče, v katerega miru vsak najde sebe, se preda mislim in občutkom in vsaj za kratek čas pozabi na vojno.

Ko so cerkev končali, je bila v njej maša vsako nedeljo. Vodil jo je vojni kurat Knaus, bivši kurat na Livku. Marija Rutar je zapisala, da je bila zadnja maša napovedana 17. avgusta 1917. Ko so vojaki že stali v vrsti, da gredo skupaj v Javorco, je prišel ukaz, da maše ne bo. Opoldne so že priletele prve granate. Začela se je italijanska ofenziva.

Že v času gradnje so razmišljali o času po vojni in menili, da bo tudi v mirnih časih k spominski cerkvi v Javorco romalo veliko ljudi z vseh delov monarhije: vojaki, ki so tam v vojnem času živeli in se borili, ter sorodniki tistih, ki so tam izgubili življenje.

Spominska cerkev Svetega Duha v Javorci. Foto: Ivo Žajdela

Cerkev v Javorci stoji v pokrajini z neugodnimi klimatskimi razmerami

Cerkev v Javorci stoji v pokrajini z neugodnimi klimatskimi razmerami, kar zahteva pogosto vzdrževanje. Na objektu so bila doslej štirikrat opravljena večja restavratorska dela. Leta 1934 je prve restavratorske posege dokončal Urad za utrdbe pri italijanskem armadnem korpusu iz Vidma. Takrat dodani napis Ultra cineres hostium ira non superest (Onkraj pepela sovragov jeza premine) daje cerkvi posebno sporočilo.

Po drugi svetovni vojni je za cerkev nekaj časa zgledno skrbel domačin Franc Gregorčič, nato pa je nezadržno propadala. V letih 1980–1982 je Zavod za spomeniško varstvo iz Nove Gorice poskrbel za celovito prenovo, po kateri je cerkev ponovno zasijala. Leta 1998 je območje Javorce prizadel močan potres. V letih 2004–2005 je sledila tretja večja, popotresna prenova objekta. Aprila 2016, po desetih letih od zadnje prenove, so v cerkev ponovno vstopili restavratorji, ki so obnovili dekoracijo in tako je spet lepa za ogled.

Spominska cerkev Svetega Duha v Javorci. Foto: Ivo Žajdela

Cerkev je kulturni spomenik državnega pomena

Cerkev v Javorci je izjemna ne le iz umetniškega vidika, temveč tudi zato, ker je nastala v času vojne na obrobju krutega soškega bojišča. Republika Slovenija je spominsko cerkev Sv. Duha v Javorci leta 1999 zaradi kulturnih, umetnostnozgodovinskih, zgodovinskih, arhitekturnih, krajinskih in drugih izjemnih lastnosti razglasila za kulturni spomenik državnega pomena. Javorca je bila kot izjemen kulturni spomenik prepoznana tudi v Evropi in je leta 2007 prejela znak evropske dediščine medvladne iniciative.

Spominska cerkev v Javorci je eden od biserov Triglavskega narodnega parka. Foto: Ivo Žajdela

Cerkev nas opominja, da se moramo truditi za mir

Javorca na Poti miru je danes prostor srečevanj in skupnega spomina na umrle na soški fronti. Edinstven secesijski biser, spomenik miru in simbol složnosti, ki kljub velikim preizkušnjam v surovem gorskem okolju ohranja svojo podobo in namen, vabi k ogledu in razmisleku o njenem krhkem in pretresljivem protivojnem sporočilu ter opominja, da se moramo truditi za mir.

Ob stoti obletnici izgradnje spominske cerkve v Javorci je bila 10. septembra 2016 spominska slovesnost z mašo, ki jo je daroval koprski škof Jurij Bizjak. Govornik je bil predsednik države Borut Pahor. V Tolminskem muzeju je bila na ogled bogata razstava o Javorci, ki vključuje dragoceno gradivo iz družinskega arhiva Geyling.

Ivo Žajdela, Spominska cerkev na Javorci, Demokracija, 29. 9. 2016Neža Mrevlje, Najlepši spomenik prve svetovne vojne, Javorca, Nedeljski, 21. 4. 2021

Matevž Bergant, Javorca, obnova cerkev svetega Duha, 2004–2005Sto let v dobro dediščine, spominska cerkev sv. Duha Javorca, ZVKDS Nova Gorica, 2013

Mojca Polona Vaupotič, Cerkev Svetega Duha v Javorci, Javorca, Cerkev danes, 1. 9. 2025

1/13